V prejšnji, novembrski številki denimo smo se spomnili sedmih osebnosti, ki so se morale po drugi svetovni vojni zaradi komunistične revolucije izseliti v Argentino, Ameriko, Kanado in Avstralijo; objavili smo tudi prispevke o gornjeradgonskem župniku Martinu Gabercu, prvi žrtvi nacizma na Slovenskem, pa o izseljenki v Ameriko Lojzki Tellis in njenem sinu Andreju, o osebnostih, ki so v 60. letih prejšnjega stoletja zaznamovale tržaško revijo Most. Ne nazadnje v ta sklop lahko umestimo tudi Slomškov precej ošiljen in še danes veljaven zagovor cepljenja (takrat proti črnim kozam, danes proti covidu-19).

Tudi decembrska številka spleta jasno prepoznavne spominske niti. Najbolj barvite smo umestili v literarno prilogo, ki jo posvečamo trem stoletnikom: akademiku Zorku Simčiču, ki je 19. novembra praznoval stoti rojstni dan, pesniku Francetu Balantiču, ki je bil rojen 29. novembra 1921, ter filozofu in tudi pesniku dr. Milanu Komarju, čigar stote obletnice rojstva smo se spomnili junija letos. Praznično trideseto leto državnosti pa zaključujemo tudi s prispevkom o duhovniku, mislecu samostojne Slovenije, Francetu Dolinarju (1915–1983).

Živimo v času, ki ga vedno bolj zaznamuje to, čemur tam čez lužo pravijo cancel culture, kultura izbrisa.

Ali se je ob vseh tegobah sedanjosti in negotovostih prihodnosti res smiselno tako obsežno ozirati v preteklost, se morda ob tem sprašuje marsikateri bralec, bralka. Naj na to vprašanje odgovorimo kar z verzi Milana Komarja: Kdor se spominja, vase se povrača / v sam začetek, v prvo izhodišče, / si skrbno pota sem in tja preišče, /smeri po igri vetra ne obrača.

Živimo v času, ki ga vedno bolj zaznamuje to, čemur tam čez lužo pravijo cancel culture, kultura izbrisa. To ideološko prekucništvo, ki v imenu nekakšne mesijanske družbene pravičnosti sprevrača preteklost, iz nje briše vse, kar ji ni po (neomarksističnem) godu, in tako iz kulture izbrisa vedno bolj postaja izbris kulture, pljuska tudi na staro celino. Ne slepimo se: ti valovi butajo tudi v slovensko družbo in ji želijo spodrezati identitetne korenine, ki so pri nas prepoznavno krščanske, in sicer tudi zato, da bi ljudje na podlagi modrosti in duha preteklih rodov več ne znali preiskovati in ubirati lastnih poti, temveč bi se v prividu absolutne samosvojosti obračali po (vedno bolj avtoritarnem »progresističnem«) večinskem vetru.

Komentar je uvodnik v decembrski številki Slovenskega časa (140).

Ena od oblik upora proti tovrstnemu prekucništvu je zavestno gojenje kulture spominjanja – spominjanja na ljudi in njihova dejanja, ki so skupnost ohranjali v stiku z resničnostjo; njihove izkušnje in spoznanja tudi naši generaciji omogočajo, da to držo ohranijo za prihodnost. Ne skrivamo: to uporništvo je bila ambicija Slovenskega časa od vsega začetka in tako tudi v pravkar zaključenem desetletju urednikovanja sedanjega urednika.