V romanu Pismo Philemonu spremljamo Paulosa (sv. Pavla) v hišnem priporu, ki sprejema goste (Seneko, vojaka, ki ga straži), jim pripoveduje o Kristusu, svobodi in suženjstvu ter jih uči, kaj pomeni in kako biti brat v Kristusu. K njemu se zateče pobegli suženj, ki je okradel svojega dobrega gospodarja, Paulosovega brata v Kristusu, Philemona, za kar mu grozi smrt. Zato Paulos piše pismo Philemonu. Za naslove knjižnih poglavij so uporabljene vrstice celotnega svetopisemskega besedila Pisma Filemonu.

Vinko Ošlak. FOTO: Tatjana Splichal 

Vaša nekdanja sošolka s. dr. Snežna Večko je v spremni besedi povedala, da so vaše pisanje občudovali že v šolskih letih. Od takrat ste napisali veliko leposlovnih, družboslovnih in filozofskih knjig, esejev, člankov in drugih besedil. Kaj vas žene k pisanju? 

To, kar človeka k čemur koli »žene«, kakor prav sprašujete, je neke vrste manija, torej neke vrste duševna bolezen. Vsakega človeka »žene« kaj drugega, mene pač to, čemur lahko rečem skribomanija. Prvo Miklavževo darilo, ki se ga spominjam – v tistem času je bil čas okoli božiča še čas posta in miru, novo leto pa so v zamenjavo za »klerikalnega« Miklavža po sovjetskem kajpada znanstvenem modelu uvajali verniki materialistične religije, ki časti boginjo Mater, iz katere naj bi vse izhajalo –, so bili zvezek, peresnik s peresom in steklenička s črnilom. Seveda je bilo zraven tudi legendarno Miklavževo jabolko; o pomarančah tedaj niso poročali še niti časopisi. In prva knjiga, ki sem jo začel pisati tam pri 12 letih, je bil poskus zavrnitve slovenske izdaje tedaj popularne knjige Izvor religije francoskega marksista Charlesa Hainchelina v izdaji Prešernove družbe. Seveda sem se precenjeval, napisal sem kakšnega pol zvezka velikega formata, potem pa omagal. Kakor da bi slutil, da bom le nekaj let pozneje sam postal za celo desetletje goreč ateist, torej vernik v boginjo Mater …

Je bil roman Pismo Philemonu napisan prav za natečaj Svetlobnica?

Téma tega najkrajšega Pavlovega pisma me je »srbela« pod prsti že nekaj let prej. Nisem pa še imel dovolj jasne predstave, kako naj bi se te velike téme v tako skromnem formatu, a tako brezkončni globini, konkretno lotil. Lani v tem času pa sem čisto po naključju v tedniku Družina prebral razpis natečaja za Svetlobnico. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se v trenutku odločil – in v istem trenutku mi je bilo jasno, da bom strukturo te čudovite epistole uporabil tudi za strukturo svojega romana. Tako je bila stvar res napisana prav za ta natečaj, imel pa sem na voljo približno dva meseca časa, kar običajno ni dovolj niti za sestavo naslovov za posamezna poglavja. Nobene razlage nimam, kako je bilo vse skupaj še v pravem času do roka izročitve narejeno, saj sem imel vmes še kar nekaj drugih del in nalog. Sem namreč upokojenec, tu pa s kakšnim prostim časom ni dosti šale.

 Literarna nagrada založbe Družina. FOTO: Tatjana Splichal 

Izjemnost romana so med drugim naslovi poglavij, ki tvorijo Pismo Filemonu iz Svetega pisma. Kako ste se odločili za takšen okvir zgodbe? 

Kakor rečeno, glede tega se mi ni bilo treba posebej odločati, tudi časa za kaj takega ni bilo. Sveto pismo ni le knjižnica 66 knjig stare in nove Zaveze, s katerimi nam Bog pove vse, kar nam je za spravo in življenje z njim potrebno in koristno, ampak je tudi knjižnica klasične lepe literature v najboljšem pomenu te besede, saj so tu zbrane vse literarne zvrsti. Pri svetopisemskih urah rad opozorim na en sam tak primer, namreč na največjo dramo vseh časov, ki je bila kdaj napisana, čeprav je ne igrajo, iz nje niso naredili filma, raje vedno pogosteje dramatizirajo romane – namreč Jobovo knjigo. Prav tu vidimo, kako nezanesljiv je človeški tudi estetski, tudi zgolj literarni, kaj šele duhovni čut. Tudi največji režiserji in dramaturgi so pred tem veličastnim dramskim besedilom slepi, gluhi in neprizadeti …

V romanu Pismo Philemonu sta pomembni témi svoboda in njej nasprotno suženjstvo, kar pa ni pogojeno z zunanjimi, vidnimi atributi, ampak z duhovnimi. O tem govori Paulos, ki je v hišnem priporu, in to sužnju, ki je zbežal od dobrega gospodarja, Paulosovega brata v Kristusu Philemona. Kakšno sporočilo nosita ta dva lika?

Mislim, da največje nasprotje niti ni med svobodo in suženjstvom; če gledamo duhovno, je oboje celo tesno povezano – največje nasprotje je med resnično in navidezno svobodo, kakor na drugi strani spet med resničnim in navideznim ali samo delnim, denimo telesnim suženjstvom. Duševni človek, če uporabim Pavlovo razlikovanje (1 Kor 2,14), vidi suženjstvo in status sužnja samo kot politični in socialni pojav, ne vidi pa, da je to tudi pravni, kulturni, moralni, predvsem pa seveda duhovni pojav, ki ga more zaznati in dojeti samo duhovni človek. Duhovno gledano pa izbire, ali biti suženj ali ne, sploh ni. Izbira, ki je človeku dana, je samo ta, čigavi sužnji smo. V novejših prevodih Svetega pisma, kamor sodijo tudi že prevodi iz časa in duha reformacije, prevajalci niso čisto dojeli, da besede suženj in služabnik ali tudi hlapec, niso sinonimi, ampak je biti suženj nekaj čisto drugega kakor biti hlapec. Grška beseda doulos je sicer res lahko tudi služabnik ali celo uradnik, predvsem pa je to suženj.

Naslovnica knjige Pismo Philemonu. FOTO: Družina

V čem je razlika med sužnjem in hlapcem? 

Suženj ni v rokah svojega gospodarja samo po tem, kar in kako mora zanj storiti, ampak je v njegovih rokah tudi v smislu oskrbljenosti, varstva in osebnega razmerja. Zato v državah s pravno osnovanim suženjstvom ni socialnega vprašanja, saj tam nepreskrbljenih ljudi ni. Klasičen primer je zgodovina ameriškega suženjstva. Tu ne gre za zagovor slabega ravnanja s sužnji ali celo zelo hudih, zločinskih ekscesov – a ti obstajajo tudi v formalno najbolj svobodnih razmerjih med delodajalcem in delojemalcem. Ameriško prebivalstvo afriškega porekla je doživelo pravo socialno stisko šele po zmagi Lincolna v ameriški državljanski vojni med severom in jugom, ko so sužnji dobili formalno prostost, nihče pa za te ljudi ni bil več pristojen, da bi jih oskrboval z vsem potrebnim. Tega prehoda Amerika še vedno ni rešila do konca.

Torej, čigavi sužnji smo? Med katerimi možnostmi lahko izbiramo?

Če obrnemo to na ključno vprašanje, med katerima gospodarjema vsak človek more svobodno izbirati, da namreč potem postane tega suženj, pridemo do presenetljivega odgovora: Ali smo sužnji Boga, ki nas je ustvaril in hoče, da bi se vsi rešili (1 Tim 2,4), s čimer definitivno pade ves konstrukt kalvinistične »predestinacije« – ali pa, če se odločimo za njegovega nasprotnika hudiča, ali če se za nič ne odločimo, kar vendar pomeni odločitev za hudiča, da postanemo njegovi sužnji. Prva sužnost pomeni, da postanemo svobodni greha, Bog pa nas oskrbi z vsem, kar je za nas in za našo večno usodo res dobro. Druga sužnost pomeni, da postanemo prosti Postave, hudič nas za nekaj časa ne le oskrbi s potrebnim, še veliko bolj z nepotrebnim in naravnost škodljivim in pogubnim, tako za življenje na zemlji, kakor za našo večno usodo. A tu je še ena razlika. Kristus obljublja: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Skratka, sužnost pod Božjim gospodarjem se spremeni v prijateljstvo z Bogom – in to je tudi model, kako naj bi Philemon ravnal s pobeglim sužnjem, a tudi za nas velja isto: kako ravnati s človekom, ki je trenutno v odvisnosti od nas.

Mnogo tistega, kar je Paulosovim sogovornikom v romanu nerazumljivo (npr. vojak, ki straži Pavla, se čudi, da se bo pobegli suženj vrnil h gospodarju, od katerega je zbežal in bi moral biti kaznovan s smrtjo), dobi smisel v veri, v Kristusu. Je torej vera tista, ki osvobaja?

Jezus pravi: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Do resnice pa ni mogoče priti brez predpostavke vere, kakor pravi tudi ameriški matematik in astrofizik dr. Jason Lisle: »Brez premise, da Bog obstaja, ni mogoče dokazati ničesar.« Ali drugje: »Obstoj Boga je nujna predpostavka za logiko.« Tu je tudi pojasnilo, zakaj so se resnične znanosti razvile samo tam, kjer je vera v enega Boga. Vera pa osvobaja ne samo v spoznavoslovnem smislu, torej noetično, kakor bi rekli filozofi, ampak tudi moralno in duhovno. Kdor se boji Boga – seveda ne, kakor se bojimo kače ali nenadnega hrupa –, ta je stopil na začetek modrosti, kakor pravi psalmist (Ps 111,10); a če se bojimo njega, ki je neskončno močnejši od vseh še tako močnih v svetu, se nam ni treba bati nikogar več. In to je tista svoboda, ki je pristna, ki ni papirnata in relativna, ampak absolutna in v volji živega Boga.

Paulosa med drugim obišče filozof Seneka, o katerem Paulos pravi, da je »morda edini rimski filozof, ki ga je mogoče svetovati – in zagotovo edini, pred katerim je treba krepko posvariti«. Tudi sami ste napisali več knjig o filozofiji. Delite to stališče s Paulosom in zakaj?

Ja, seveda. Največja nevarnost za resnico je to, kar je resnici največji približek, a vendar ni resnica. Tako je napačen evangelij za Kristusovo pričevanje resnice večja nevarnost kakor pa Koran ali kaka druga »sveta« knjiga med religijami sveta ali celo kakor knjige, ki zanikajo vsako vero v to, kar presega ta svet. Stoiška filozofija, ki je sicer prišla v Rim iz Grčije in ima svojo kar dolgo zgodovino, je v svojem moralnem nauku, zdaj bi rekli življenjski aplikaciji, presenetljivo blizu temu, kar uči Kristusov evangelij – in vendar ni to.

Stoiki so imeli denimo samomor za časten in zelo razumen poseg v svoje lastno življenje in Seneka je s tega sveta sam odšel zaradi samomora. Tedaj je bila za osebnosti višjega ranga tradicija, da jih vladar ni dal naravnost umoriti, ampak jim je dal možnost, da si sodijo sami. To se je posebej v vojaških krogih ohranilo ponekod do našega časa. Tudi nekateri Hitlerjevi poveljniki so tako končali svoje življenje. To je gotovo daleč od Jezusovega nauka. Zdaj to stoiško herezijo skozi zadnja vrata poskušajo vtihotapiti v državno zakonodajo pod naslovom evtanazije, torej pomoči pri samomoru zaradi neznosnega trpljenja v kaki bolezni. Ljudje, ki ne poznajo zgodovine in evangelija, ne vedo, kakšno Pandorino skrinjo s tem odpirajo. Evropa je tik pred tem, da to postane vsakdanji del njene zakonodaje. V mojih 20. letih je bil Seneka med mojimi najbolj branimi naslovi, kakor tudi rimski cesar Mark Avrelij, prav tako del stoiške šole. Plemenit poganski vladar in vendar tudi preganjalec Kristusovih učencev, naših bratov in sester iz davnih dni.

Pravo nasprotje Paulosa je njegov preganjalec, rimski cesar Neron, ki želi posvetno oblast in čaščenje, hkrati pa s solznimi očmi podpisuje smrtno obsodbo in žaluje za svojimi žrtvami, tudi svojim učiteljem Seneko. Kako krut je bil po vašem mnenju Neron v resnici?

Krutosti se ne da tako hitro in natančno izmeriti kakor temperaturo, krvni tlak ali srčni utrip. Še posebej ne, če gre za človeka, ki je vladal pred skoraj 2000 leti, ko tega ne moremo zanesljivo reči niti za vladarje našega časa ali časa naših očetov in dedov. Eno je kliše šolske »zgodovine«, drugo pa je to, da ni samo Bog »skriti Bog« (Iz 45,15), ampak je tudi človek nazadnje bogupodoben tudi v tem, da je prav tako »skriti človek«, kakor beremo »Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku« (1 Kor 2,11). Celo pri najbolj grozovitih vladarjih vendar najdemo pričevanja, ki jih kdaj prikažejo v čisto drugačni luči. Hitler je znal kdaj biti tudi džentelmen. Tudi Stalin. Tudi Broz. Mogoče vsak te vrste. In obrnjeno: kaj ne ponori kdaj tudi še tako moralno zgleden človek? Zato imamo v »knjigi živih« huda presenečenja in drugačna merila, kakor pa smo jih naučeni iz človeške tradicije. In krutost ni najslabša človekova lastnost. Kaj ni bil Pavel sam, preden ga je Gospod vrgel s konja pred Damaskom, še kako krut farizej? Tudi če vidim pri tej ali oni Cerkvi seznam »svetih«, torej resnično rešenih, kot nekaj zelo vprašljivega in posegajočega v kompetenco, ki je pridržana Bogu, pa sem vendar vesel, da nobena od teh Cerkva nima »koledarja« pogubljenih …

Roman Pismo Philemonu bo izšel tudi v esperantu, v katerega tudi prevajate. Zakaj ravno ta umetni jezik in kakšna je po vašem mnenju njegova prihodnost?

Zamenhofovemu mednarodnemu jeziku esperantu pravim, da je to moja očetovščina. Iz dveh razlogov. Najprej: moj oče, ki tega jezika sicer ni znal, a je bil kot preprost človek s tremi razredi še stare avstrijske ljudske šole zelo zainteresiran za vsako razumno in koristno reč, me je kot predšolskega dečka poklical k radijskemu sprejemniku, ki je prav tedaj oddajal tečaj esperanta na ljubljanskem radiu. To je bil moj prvi stik s tem jezikom. Pozneje sem bral, kako so v času po razpadu Rimskega cesarstva latinščino, ki je s tem postala nevtralen vseevropski jezik, nekakšen »esperanto« srednjega in novega veka, imenovali lingua paterna – očetovščina, saj oče vstopi v jezikovni razvoj svojega otroka malo pozneje kakor mati. Esperanto (Zamenhofov psevdonim s pomenom »upajoči«) je toliko »umeten«, kolikor je umetna tudi knjižna slovenščina, knjižna nemščina ali kateri koli jezik, ki ima pravopis, slovnico in stilistiko. Naravnih knjižnih jezikov ni; če bi ti bili, bi se jih ne bilo treba učiti. Tudi živalski jeziki niso naravni, so pa v naravo programirani, namreč od istega Stvarnika, ki si jih je zamislil in jih po njih vrstah ustvaril. V Slovenskem pravopisu iz 60. let prejšnjega stoletja je na 16. strani še pošteno pisalo, da je slovenski knjižni jezik »umetna jezikovna zgradba«, torej utemeljen na istem načelu kakor Zamenhofov esperanto. V resnici imajo vsi človeški jeziki strukturno analogijo Božje troedinosti. Tako je vsak jezik v osnovi nadnaravnega izvora. Vsak jezik pa je tudi umetnega, torej po človeški volji kultiviranega prispevka. In vsak jezik ima tudi naravno komponento v svoji anatomiji za tvorjenje glasov, ritem in melodijo govora.

Največje nasprotje ni med svobodo in suženjstvom, temveč med resnično in navidezno svobodo, med resničnim in navideznim suženjstvom.

Esperanto se tako po svojem bistvu ne razlikuje od nobenega narodnega ali klasičnega jezika. Edina razlika je v tem, da je njegova umetna komponenta logično bolj dosledna, da v njem ni »nepravilnih« oblik, izjem in »idiotizmov« (kakor je slovenski pojav nelogičnega dvojnega zanikanja). Zato se je mogoče esperanta veliko lažje naučiti kakor katerega izmed zgodovinskih jezikov, njegova izrazna moč pa je potencialno večja, ker je bila njegova ureditev narejena zavestneje in na osnovi kulturno in literarno najbolj razvitih jezikov 19. stoletja. Tako v esperantu niti ena beseda ni »izmišljena«, ampak je z majhno spremembo v končnici privzeta iz katerega izmed petih izhodiščnih jezikov, največkrat pa iz še prejšnjega rodu latinščine. Tako je prav slovenski latinist prof. Franjo Modrijan v letu 1930 izdal knjižico Elementoj latinaj en Esperanto (Latinske prvine v esperantu), v kateri dokazuje, da je esperanto v resnici poenostavljena, a hkrati obogatena latinščina našega časa. Za ta jezik sem se že s 16. leti odločil, ker je edina obenem razumna, vsem dostopna in pravična rešitev lokalnega in svetovnega jezikovnega problema. Sam ne verjamem, da bi ga svet, kakršen je, kdaj sprejel, mogoče ga Kristus, ko pride znova na svet in vzpostavi v njem tisočletno kraljestvo miru in pravičnosti, uporabi; v tem vidim njegovo edino možnost, saj v osnovi krivični svet ne more biti zainteresiran za pravično rešitev katerega koli vprašanja. A kakor sta lahko že samo dva ali trije Kristusova Cerkev, saj je, če se zbereta v njegovem imenu, sam z njima ali z njimi, tako tudi ta jezik lahko polno živi tudi, če se samo dva človeka na planetu ali trije dogovorijo za rabo tega nevtralnega jezika, ne glede na možnost »dokončne zmage«, ki je v svetu pred Kristusovim kraljestvom ne vidim.

Ob prejemu nagrade svetlobnica ste dejali, da že pišete novo delo. Je poletje za vas čas počitka, branja ali tudi zdaj pišete?

Lepo in prav bi bilo, če bi pisal novo delo, namreč samo eno, dokler ne bi bilo narejeno. Moj slab značaj me naganja, da lovim več zajcev naenkrat, kakor imam na vrvicah psov, zato so tudi uspehi mojega dela bolj ubogi in redki. A starega vola, kakor so včasih rekli kmetje, ne moreš več učiti prav orati … Hvala za vaša vprašanja!