Starši imamo svoje otroke radi brezpogojno. To pomeni, da svoje ljubezni ne pogojujemo s tem, kar otrok naredi ali kakšen otrok je. Otrok si ljubezni ne more pridobiti, niti je zapraviti.

Vendar pa moramo otrokom skoraj vsak dan postavljati pogoje. »Lahko se greš igrat, ko narediš domačo nalogo.« »Najprej pospravi svojo sobo, potem je čas za film.« »Svoj telefon boš dobil, ko ga boš zares potreboval.« »Pomagaj mi pri kuhanju kosila, potem bo čas za druge stvari.«

Mi smo tisti, ki postavljamo pogoje, nikoli otrok. Bodimo pozorni, da ne pogojujemo ljubezni: »Če tega ne narediš, te nimam več rada.« »Če boš tak, se ne pogovarjam več s tabo.«

Bog ne ravna z nami tako. Starši smo njegovi ambasadorji in v njegovem imenu opravljamo službo vzgoje, zato tudi v pogojevanju ravnajmo na njegov način.