Iz pogovora, ki sta ga vodila Mica Škoberne in Marjan Pogačnik, smo povzeli nekatere njegove misli o molitvi. 

Kaj vam pomeni molitev?

Zaradi razgibanega dnevnega reda si moram čas urediti tako, da sta molitev in duhovno življenje postavljena na prvo mesto. Tudi ko veliko potujem, se prej vprašam, kako bo v tistem dnevu z molitvijo. Danes je največja nevarnost za duhovnika, tudi za škofa, da zaradi preobilice dela in pomanjkanja časa neprestano odlaša. A tako ne gre, moraš biti odločen – najprej je Gospod, potem bo vse lepo teklo. Vidim: če daš Bogu prednost, postaviš vrednoto duhovnega življenja na prvo mesto, potem se lepo razporedijo tudi druge stvari. Imaš notranji mir, poln si milosti, duhovnega življenja in vse veliko laže izpelješ, tudi če nisi tako dobro pripravljen; umirjeno razmišljaš in to je tisto mirno dihanje duše, ki daje pravo besedo ob pravem času. (...) Življenje je tisto merilo, po katerem lahko presojaš vrednost molitve – ali te res dela boljšega. In drugi morajo to opaziti. Človek, ki je poln milosti, je, kot je rekel sv. Janez Vianej, kakor večna pomlad – zmeraj ima življenje v sebi. (...) Ko znaš darovati življenje, je to tista zadnja kontemplacija, h kateri je kristjan poklican in mu molitev lahko pomaga, da počasi dozoreva za to nalogo.

Oglejte si posnetek s farnega dne v Srednji vasi v Bohinju, kjer je skupaj s skupino Čuki in farani zapel tudi nadškof Alojz Uran. 

Vam je kakšen molitveni način posebej blizu?

Ja, predvsem molitev srca. Je odsev preiskovanja Božje besede. S primerjanjem besedil – tu je posebno dragocena Jeruzalemska Biblija z vzporednimi mesti – lahko Božjo besedo iz Stare in Nove zaveze »pokličeš«, da ti pomaga osvetliti določeno področje. Iz tega prihaja tudi molitev srca, ki te spremlja na vsakem koraku, čeprav je ne izgovarjaš; srce bije v ritmu molitve. Puščavski očetje nas učijo o treh stopnjah – prva je spoznanje svoje revščine, nato spoznanje Božje moči, ko vem, da Bog sliši mojo molitev, nazadnje pa razsvetljenje duha, v katerem se ti odpira tudi pogled na življenje.

Imate morda kako molitev iz zgodovine krščanstva, molitev kakega svetnika, ki vam je posebej blizu?

Zelo blizu mi je molitev sv. Ignacija Lojolskega Sprejmi, Gospod, vso mojo prostost. Zelo lepe se mi zdijo te preproste molitve, kot je O Gospa moja, Sveti angel, Tebe ljubim, Stvarnik moj, O Jezus, blagoslovi me in preproste otroške molitvice. Najbolj pristna je pravzaprav molitev otroka. Ko otrok recimo kliče »mama, mami, mama«, je mama srečna, čeprav samo ponavlja to besedo. Zato se mi zdi, da so za današnji čas molitev rožnega venca, litanije in te preproste molitve tako dragocene in je pomembno, da jih ohranimo. Ni nam treba uvažati vzhodnjaških načinov, ponavljanja manter, magičnih izrekov … Vse že imamo. Včasih hočemo biti preveč znanstveni, racionalni in zavračamo preproste molitve. Ampak Jezus je postavil otroke v sredo in rekel: »Če ne boste takšni …«

Kdaj molite? Kako je molitev vpeta v vaš dan?

Poskušam jo razporediti prek celega dneva, kot je tudi v brevirju – hvalnice, bogoslužno branje, sredi dneva dnevna molitvena ura, večernice, zvečer kompletorij; če je le mogoče, angelovo češčenje trikrat na dan, posebno ko sem doma in zaslišim zvon, avemarijo zvečer …

Kaj pa tisti spontani trenutki v dnevu, ko molitev privre iz srca?

To so pa takšni vzgibi srca, ki pridejo, ko človek doživi nekaj zelo lepega, vzvišenega. To so bili sedaj trenutki, ko sem prejemal čestitke, toliko veselja je bilo izraženega in se mi zdi večinoma res iskreno. Ljudje mi opisujejo drobne lepe trenutke, ki se jih sam ne spomnim. Človeku kar zapoje srce in sem hvaležen, da sem lahko ljudem izkazal take drobne pozornosti in prinesel veselje. Pravzaprav je to neka taka potrditev otroških in mladostnih sanj, ko sem si ob zgledu staršev želel, da bi tudi sam čim več ljudem v življenju pomagal, mnogim prinesel veselje … Tolikokrat sem v tistih rožnih vencih prosil, da bi našel pravo življenjsko pot. Bog jo potem v nekem trenutku pokaže.

Ali se strinjate z rekom, da kdor poje, dvakrat moli?

Se, ni pa to absolutno. To vsekakor velja, če pesem privre, ker ne moreš več vsega z besedami povedati, ko moraš začeti peti … To je vsekakor dvakratna molitev, ker uporabiš vse svoje sposobnosti, da izraziš stanje svoje duše. Nekdo lahko lepo poje na koru, pa to ni dvakratna molitev, ker poje le sebi v čast.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se želi naučiti moliti?

Kar moli naj. Kakor se učimo govoriti tako, da govorimo, hoditi tako, da hodimo, se tudi učimo moliti tako, da molimo; tudi če je molitev v začetku nekoliko bolj okorna in se zdi, da ni pravega globokega doživetja molitve. Počasi se človek navadi. V življenju pride kaka kriza, strah in takrat začneš res moliti. Potem imaš to izkušnjo. Ko te življenje gnete, ko pride težja stvar, si hitro na kolenih, recimo pred izpiti. Lahko pa to postane tudi beg od realnosti. Vedeti moramo, da molitev ni nadomestilo za delavnost. Če se recimo ne učiš, potem pa greš pred izpitom k frančiškanom svečko prižgat in srčno molit, Gospod usliši tvojo molitev tako, da dobiš tak »šus«, da se ga zlepa ne znebiš – tvoji lenobi lahko le tako pomaga …

Kaj pa, ko imamo občutek, da naša molitev ni bila uslišana?

Molitev je vedno uslišana, če je kolikor toliko zbrana, zaupna, čista, ampak ne vedno tako, kakor pričakujemo. Mi ne vemo, kaj je za nas resnično dobro, želeli bi samo, da se stvari na hitro razrešijo. Bog pa nam daje na naši poti vrč vode in hlebček kruha, ne vedno pečenke in tortice (včasih tudi kak bonbonček), ker ve, kaj potrebujemo … V molitvi predvsem odkrivamo skrivnost Božje volje – da znamo reči »Bog bo poskrbel«. Povsem naravno je, da si nekaj želimo – tudi Jezus je molil »Naj gre ta kelih mimo mene«, vendar je k temu dodal »ampak ne moja, tvoja volja naj se zgodi«. To je ta skrivnost, ki jo včasih zelo težko sprejmemo. Danes sploh, ker smo vajeni pritiskati na gumbe daljinca, vse se zgodi in spremeni takoj. Molitev pa je postopno vlaganje v banko duha, da boš iz te banke lahko potem tudi črpal moč. Včasih pričakujemo preveč ali čisto nekaj svojega. Z molitvijo pa si nabiramo moči, da zmoremo sprejeti tudi tisto, kar se ne zgodi v skladu z našimi željami. 

Prelistajte revijo Božje okolje!