Foto: Tatjana Splichal


Zakrament mašniškega posvečenja bo letos v Cerkvi na Slovenskem prejelo sedem novomašnikov. Pet jih prihaja iz ljubljanske nadškofije, eden iz Škofije Novo mesto, redovnik lazarist pa prihaja iz Nadškofije Maribor. Povprečna starost letošnjih novomašnikov je 27 let, torej je nekoliko nižja kot prejšnja leta, ko je bila okrog 30.

Štirje so v bogoslovje vstopili takoj po zaključku gimnazije, eden po končanem študiju teologije, dva pa sta pred tem zaključila že študij na drugi fakulteti. Blaž Franko je končal študij biotehnologije, lazarist Rok Vinko Žlender pa je na duhovniško pot stopil po končanem študiju prava in štirih letih dela. Medtem ko so v prejšnjih letih duhovniški poklici (do)zoreli tudi v poklicnih srednjih šolah, pa letošnji novomašniki vsi prihajajo z gimnazij – kar štirje s škofijskih gimnazij.

Klic v duhovništvo je večina začutila že v osnovni šoli, pomembna pa je bila tudi vključenost v župnijo. Odločitve so zorele ob ministrantski službi, animatorskem delu z mladimi, skavtskih skupinah, branju beril, igranju orgel. Živo vero v Kristusa so črpali v svojih družinah, ki tudi letos, s povprečjem 2,7 otroka na družino, niso posebej številčne. Kot še zapišejo v svojih predstavitvah v novi (dvojni/novomašni) številki Družine (26-27/2020), je imel pomembno vlogo pri odločitvi domači župnik. Veliko Božje milosti in pomoči pa so letošnji novomašniki začutili tudi po številnih skritih molitvah za duhovne poklice.

*Še več o letošnjih novomašnikih in tudi njihovih novomašnih geslih pa v novi (dvojni/novomašni) številki Družine (26-27/2020).*



Anže Cunk. Foto: Tatjana Splichal


Anže Cunk (31, Kokrica): Ko sem se odločil, sem našel notranji mir

Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskoval v Kranju, šolanje pa nadaljeval na Pravni fakulteti v Ljubljani. Da me Gospod kliče in vabi, naj hodim za Njim, sem začutil že v ranem otroštvu, a sem nekako to željo opuščal in potiskal v svojo notranjost. Že kot otrok sem v svoji sobi, tako kot mnogi fantje, »maševal«, pri tej »maši« pa sta bila navzoča moja sestra in bratranec. Moja najljubša igrača so bile jaslice, ki so ostale moja ljubezen vse do današnjih dni. Redno sem hodil tudi k verouku, ministrirati pa nisem mogel. Tudi v cerkev nisem veliko hodil, zgolj ob nedeljah in praznikih, šmarnice pa sem obiskoval zgolj takrat, ko smo s staro mamo in starim atom odšli na obisk k maminim sorodnikom. V najstniških letih sem obiskoval mladinski verouk in sodeloval na oratoriju ter bil vedno na voljo in pomoč župniku. Po enem letu pravne fakultete sem se vpisal na Teološko fakulteto, toda nisem še vstopil v semenišče. V Bogoslovno semenišče sem vstopil šele po končani fakulteti, ko se je v meni zopet prebujal klic, naj hodim za Njim. V zadnjem letniku Teološke fakultete sem veliko premišljeval in molil, kakšna bo moja nadaljnja življenjska pot. Po temeljitem premisleku in znamenjih, ki mi jih je naklonil Gospod, sem vendarle zbral pogum in odgovoril na klic po Marijinih besedah: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Ko sem se odločil, sem našel notranji mir, a takoj za tem se je pojavila težava, kako sedaj to novico naznaniti doma. Odziv domačih je bil pričakovan, mami se je odzvala čustveno in rekla, da že nekaj časa čuti, da me Gospod kliče, sestra me je podprla, oče pa je začudeno rekel: »Duhovnik boš?!« in dodal: »Delaj, kar hočeš, življenje je tvoje.« Ko sem bil tako še bolj pomirjen, sem se s še večjim veseljem podal na pot za Gospodom.



Blaž Franko. Foto: Tatjana Splichal


Blaž Franko (28, Šentjernej): Skavti so bili prelomnica mojega življenja

Svojo čudovito mladost sem preživel v povsem običajni družini. Skupaj s starejšo sestro Majo sva odraščala ob zgledu delavnih in požrtvovalnih staršev. Živeli smo preprosto, skupaj smo radi delali na manjši kmetiji in v domačem vinogradu. Bil sem vedoželjen otrok, kar je mama spodbujala z branjem mnogih knjig, sestra pa s pripovedovanjem zanimivosti, ki se jih je učila v šoli. Redno smo hodili k maši, drugih aktivnosti pa v župniji nisem poznal, dokler nisem z 11 leti prišel k skavtom. Tam sem spoznal veliko novih prijateljev, skozi leta pa se naučil ogromno o odnosih, vzgoji in vodenju. Skavti so bili velika prelomnica mojega življenja. Nato sem začel v župniji obiskovati tudi mladinsko skupino, postal sem animator, član ŽPS ... Vedno sem našel dober zgled v kaplanih, predvsem pa v domačem župniku. Prva misel na duhovništvo je bila na novi maši v domači župniji leta 2005. Z idejo, da bi tudi sam postal duhovnik, sem rasel kar nekaj let. Odločitev je postala povsem jasna že v gimnaziji, vendar je Bog želel, da še malo preveri trdnost mojega sklepa. Po gimnaziji sem končal študij biotehnologije, vmes pa bival v Študentskem domu Vincencij. To so bila zame neprecenljiva leta rasti. Gospod me je sicer vodil skozi številne preizkušnje in ovire, moja odločitev za duhovništvo pa je postala le še bolj trdna. Končno sem le vstopil v semenišče, pa čeprav je to za­htevalo veliko bolečino in ločitev od najpomembnejših temeljev mojega življenja. V tistih trenutkih sem še posebej močno čutil Gospodovo bližino. Zavedal sem se, da je Božja volja zame večja in popolnejša od mojih trenutnih občutij. Leta semeniške vzgoje so bila ravno tako razburkana. Ni bilo povsem enostavno sprejeti novega načina življenja. Kljub temu so bila to čudovita leta, ko sem spoznal ogromno dobrih ljudi, spoznaval teologijo in odkrival življenje Cerkve. Imel sem priložnost tri leta študirati v tujini.



Martin Leban. Foto: Tatjana Splichal


Martin Leban (25, Jesenice): Gospod me je vabil prek vsakdanjih stvari

Prihajam z Jesenic, iz šestčlanske družine. Imam še starejšega brata in sestro ter mlajšo sestro. Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskoval na Jesenicah. V vsem tem času sem aktivno sodeloval v domači župniji. Bil sem ministrant in animator. Po opravljeni gimnaziji sem se vpisal na Teološko fakulteto in v Bogoslovno semenišče. Šest let priprave na duhovniški poklic je minilo, kot bi trenil. V še posebno lepem spominu mi ostajata pastoralni praksi v Dolu pri Ljubljani in v Ribnici, pa tudi druženje z bogoslovci. Kljub temu da sem se v Bogoslovno semenišče vpisal takoj po opravljeni maturi, pa odločitev, da želim postati duhovnik, ni bila sprejeta kar naenkrat. Gospod me je prek vsakdanjih stvari v svojo službo potrpežljivo vabil od osnovne šole naprej. Najprej prek moje družine, v kateri sem se najprej srečal z vero. Gotovo tudi prek vseh mojih učiteljev in profesorjev, ki so mi posredovali znanje. Name je močno vplivalo sodelovanje v domači župniji in prijatelji, ki sem jih tam spoznal. Zelo pomemben mi je bil dober zgled duhovnikov. Po opravljeni maturi sem se vpisal v semenišče. Verjamem, da me je v času pripravljanja na duhovniški poklic v semenišču spremljala molitev mnogih, ki molite za duhovniške poklice. Ob tej priložnosti se vam za to zahvaljujem in se vaši molitvi priporočam še naprej.



Tilen Oberwalder Zupanc. Foto: Tatjana Splichal


Tilen Oberwalder Zupanc (25, Jarše): Potrditev ob molitvi za duhovne poklice

Prihajam iz šestčlanske družine, v kateri sem najstarejši od otrok. Prva leta svojega življenja sem preživel v župniji Domžale, tam sem prejel prve zakramente. Nato smo se preselili na sosednjo Rodico, ki spada v župnijo Jarše. Po osnovni šoli v Domžalah in na Rodici sem se vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer sem leta 2014 maturiral in se isto leto vpisal na Teološko fakulteto in v Bogoslovno semenišče. Prvih misli o duhovništvu se spomnim iz zgodnejših otroških let, ko sem v cerkvi opazoval duhovnika. V gimnaziji sem se zopet začel spraševati o duhovniškem poklicu. V domači župniji sem bil precej dejaven. Ob tem sem preprosto občutil veselje. Ena od pomembnih spodbud pri odločanju je bila molitev za duhovne poklice, še posebej na Brezjah. Ko sem videl, kako se ljudje tam vsak mesec zbirajo in prosijo za duhovnike, se mi je to zdelo kot potrditev mojih spraševanj o duhovništvu. Čas, ki sem ga preživel v semenišču, še posebno pa čas na pastoralni praksi v župnijah Dob, Zagorje ob Savi, Sveta Planina in Polšnik, mi je dal potrditev. Kot v času pred odločitvijo za vstop v semenišče, sem tudi zdaj to prepoznal po veselju, ki sem ga doživljal ob delu in življenju bogoslovca.



Janez Potisek. Foto: Tatjana Splichal


Janez Potisek (25, Dol pri Ljubljani): Največ pristnega veselja

Rojen sem bil v štiričlanski družini, kot mlajši od dveh otrok. Že pred prvim obhajilom sem začel ministrirati, najprej v župniji Ljubljana Kašelj-Zalog, kjer smo živeli do mojega tretjega razreda, nato pa smo se z družino preselili, in kot ministrant sem se »udomačil« tudi v novi župniji v Dolu pri Ljubljani. Kar zgodaj sem postal tudi bralec, čeprav je bilo s tem povezanih kar nekaj težav: ker sem podobno kot svetopisemski Zahej majhne postave, sem moral stopiti na pručko, da se me je videlo čez ambon. Ministriranju in branju se je kasneje pridružilo še orglanje: skoraj pri vsaki maši me je bilo moč najti nekje v cerkvi. Po osnovni šoli me je pot vodila na Škofijsko klasično gimnazijo, kjer sem preživel štiri zelo lepa leta. Ves ta čas sem še naprej ostajal sodelavec v župniji, v času izbire študija pa sem premišljeval, kje sem do tedaj doživel največ pristnega veselja. Leta študija in razločevanja v semenišču so mi pomagala k poglobitvi in prečiščenju odločitve za Gospoda in za duhovništvo. Posebej dragocena izkušnja so bile počitnice, ko sem kar štiri poletja zapored delal v tovarni in imel tako priložnost spoznati resničnost »služenja vsakdanjega kruha«, pa tudi pastoralne prakse po župnijah. Posebna šola za življenje pa mi je bila namenjena ravno to leto, v času priprave na duhovniško posvečenje, ko je po daljši bolezni umrl oče. Spremljanje njegovih zadnjih dni na tem svetu je ravno tako zame dragocena popotnica ob začetku duhovniške poti in močna spodbuda za temeljno sporočilo naše vere: Kristus je vstal in živi.



Matej Rus. Foto: Tatjana Splichal


Matej Rus (25, Šentvid pri Stični): Spodbudil me je nagovor župnika

Prihajam iz župnije Šentvid pri Stični. V Višnji Gori sem preživel večino svoje mladosti z mlajšo sestro Mojco. Ob koncu osnovne šole smo se preselili v Artižo vas. Preselitev pa ni bila edina novost devetega razreda, saj sem takrat dobil še drugo sestro Melito. Po končani osnovni šoli sem šolanje nadaljeval na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Bila so izjemno rodovitna leta in čas za premislek, na katero pot me Bog kliče. In tako sem skozi iskanje Božje volje prišel do odločitve, da se vpišem na Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani in vstopim v bogoslovno semenišče v Ljubljani. Zase lahko rečem, da sem Gospodov klic spoznaval postopoma. Prvič se je zanimanje za duhovniški poklic porodilo, ko sem v tretjem razredu začel ministrirati. Ministriranje me je vedno veselilo in nekateri so rekli, da bi lahko postal duhovnik. Pretirano si nisem jemal k srcu, saj so me zanimali drugi poklici. Resneje pa sem začel o poklicanosti razmišljati v zadnjem letu osnovne šole. Zanimali so me zgodovina, arhitektura in pravo. Po eni od maš me je nagovoril župnik Boštjan Modic in me vprašal ali razmišljam tudi o duhovniškem poklicu. Spodbuda župnika me je nagovorila in dozorela v odločitev, da odgovorim na Božji klic in grem za Njim kot duhovnik.



Rok Vinko Žlender. Foto: Tatjana Splichal


Rok Vinko Žlender (34, lazarist, Maribor - Sveta Marija): S prava na teologijo z željo »prinašati Boga med ljudi«

Prihajam iz frančiškanske župnije Maribor - Sveta Marija. Rodil sem se kot drugi otrok v štiričlanski družini. Imam še starejšega brata Janeza. Vso mladost sem bil dejavno vpet v življenje domače župnije kot ministrant, član ŽPS in župnijske Karitas. Obiskoval sem Škofijsko gimnazijo A. M. Slomška, po maturi pa sem vpisal Pravno fakulteto v Mariboru, kjer sem leta 2009 diplomiral. Po štirih letih zaposlitve sem se po mnogih notranjih bojih opogumil slediti Božjemu nagovoru in se leta 2013 kot kandidat pridružil Misijonski družbi lazaristov. Prinašati Boga med ljudi, zlasti med pomoči potrebne, se mi zdi temeljno poslanstvo duhovnika. Ljudem bi rad spregovoril o Bogu, obenem pa želim tudi Bogu govoriti o ljudeh, ki mi bodo poslani na pot.

*Še več o letošnjih novomašnikih in tudi njihovih novomašnih geslih pa v novi (dvojni/novomašni) številki Družine (26-27/2020).*