Pri posnemanju svetnikov smo vedno prepozni! Kot počasni tekači, ki zamudijo start, svetnikov ne jemljemo resno, ko so še med nami. Pogosto rečemo: »Ah, še en, ki misli, da lahko spremeni svet.« Po smrti pa jih zapremo v vitrine birokratskih postopkov beatifikacije in kanonizacije, kot da bi bili starodavni rokopisi, zaščiteni pred uničujočimi vplivi vsakdanjega življenja.

Švicarski teolog Hans Urs von Balthasar provokativno sprašuje: »Mar niso kanonizacije za Cerkev sredstvo, da klice Svetega Duha odloži v arhive?« Kot da bi želel reči: »Cerkev, zakaj svetnike pospravljaš na polico, kamor nihče ne seže, namesto da bi jih pustila, da zmešajo zrak med nami?« Svetniki so kot nepričakovani gostje na zabavi – glasni, drugačni, moteči. Namesto da bi jih poslušali, jih pospravimo v arhive stran od življenja, kot da bi želeli reči: »Hvala, dovolj bo. Zaenkrat je sporočilo premočno in preveč moteče. Morda kdaj drugič.«

Kaj smo naredili s svetniki?

Kaj smo nar...