Zadnje čase se zalotim, da me vsakič, ko se znajdem za trenutek sama s seboj, preplavijo iste misli, skrbi, strahovi ali prebliski. Zaznala sem, da se v pestrosti dogajanja manj zavedam svoje globlje resničnosti. Ukvarjam se s površinskimi stvarmi, logističnimi problemi, aktualnimi nesporazumi v odnosih, a vse to zasipava in prikriva, kar se v resnici dogaja globlje v meni, v mojem notranjem svetu. Tega sem se še posebej zavedela ob zadnjih duhovnih vajah za zakonce, ki sva se jih z možem udeležila. Kako hitro me iz resnično pomembnih, bistvenih tem in vprašanj odnese v plitvo, površinsko, bežno. Posebej boleče je ob tem spoznanje, da sem s tem mimobežnim zelo verjetno v razkoraku, kar hoče zame Bog.

»Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8).

Kako ohraniti stik s svojo globino? Kako vzpostavljati dialog z notranjim svetom, tako da lahko v vsakdanjiku ravnam iz svoje globlje notranjosti? Saj vem, da je v tej globini sk...