Nikoli nisem slovela po pisanju razglednic. Če sem šla od doma, me pač ni bilo doma. Poslala sem jo, mislim da, le enkrat, pa še takrat je domov »hodila« dlje časa kot jaz, da mi seveda nihče ni verjel, da sem jo res poslala, dokler je po dobrem mesecu, kdo ve po kateri poti, poštar le ni dostavil.

Sem pa toliko raje odpirala ovojnice z božičnimi voščilnicami, sploh tiste, ki so nam jih pošiljali sorodniki z druge strani oceana. V času predragih telefonskih klicev in ko o internetu in družbenih omrežjih še sanjali nismo, je bila to z mnogimi praktično edina vez. Najbolj smo bili veseli tistih z družinskimi fotografijami.

Čeprav smo danes po zaslugi tehnološkega napredka veliko bolj povezani, navade pošiljanja fizičnih voščilnic nismo opustili. Vsaj decembra tako naš nabiralnik poleg položnic in reklam polnijo ročno popisane ovojnice z večinoma unikatnimi voščilnicami, ki naslednji mesec kot božična dekoracija krasijo steno v dnevni sobi. Fizična voščilnica, naj b...