Pred leti, ob imenovanju Lojzeta Grozdeta za blaženega, sem bil presenečen. Ker sem veliko bral o mučencu škofu Vovku, mi ni bilo jasno, kako je lahko študent blaženi, škof Vovk pa ne. Zadnje čase pa se v Mariboru veliko govori kot o kandidatki za blaženo o Cvetani Priol. Kdo torej predlaga kandidate za blažene in kaj je pogoj za ta naziv.


FOTO: Tatjana Splichal.


Odgovarja Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof:

Vsekakor postopek za razglasitev za svetnika (v to je vključena tudi prva stopnja, ki se imenuje beatifikacija ali razglasitev za blaženega) ni odvisen od tega, ali je nekdo študent ali škof ali kaj drugega.

Pred vsem drugim je najprej potrebno, da je dovolj velika skupina vernikov v svoji vesti prepričana, da je nekdo svoje življenje živel in umrl v »duhu svetosti«, kot temu rečemo v strokovnem jeziku.

V naslednjem koraku mora ta skupina ali njen del poslati škofu ordinariju prošnjo s svojo utemeljitvijo, naj začne postopek razglasitev tega človeka za svetnika. To lahko naredi tudi škof sam, če pride glas o »sluhu svetosti« tega človeka do njega in dovolj dobro sam pozna situacijo.

Škof na osnovi tega in svoje presoje ustanovi komisijo, ki naredi predhodno poizvedovanje in razišče, ali ima primer vsaj osnovne značilnosti in pogoje, da bi se lahko postopek uradno začel.

Če ta komisija škofu posreduje negativni izid svoje raziskave, še sam presodi, ali naj naredi še kakšno dodatno poizvedovanje ali pa primer opusti. Če pa dobi pritrdilen odgovor in sam presodi, da je predlog utemeljen, napiše, kolikor je mogoče, jasno predstavitev primera in ga skupaj s prošnjo za odobritev začetka postopka za razglasitev za svetnika naslovi na Kongregacijo za zadeve svetnikov, ki je odgovorna za te zadeve na ravni vesoljne Cerkve.

Če tudi tam ugotovijo, da je primer primeren za nadaljevanje raziskave v smeri ugotavljanja svetništva, izda dekret o odprtju postopka in kandidatu(ki) podeli naziv Božji služabnik(ca).

V naslednjem koraku škof imenuje postulatorja. To je človek, ki skrbi za potek postopka, v katerem je treba zbrati vse mogoče dokaze, pričevanja, pregledati kandidatovo delo, pisna dela …

Na osnovi tega nazadnje pod vodstvom kongregacije nastane »pozicija« o kandidatovih krepostih; če pa gre za mučenca, pozicija o domnevnem mučeništvu.

V primeru, da na kongregaciji neodvisni strokovnjaki potrdijo v prvem primeru herojske kreposti in jih papež potrdi, dobi kandidat naziv »častitljivi Božji služabnik« in se lahko začne postopek o domnevnem čudežu na priprošnjo kandidata ter v primeru pozitivnega izida pride do beatifikacije in po še enem priznanem čudežu na njegovo priprošnjo do razglasitve za svetnika (kanonizacijo).

V primeru potrjenega mučeništva pa ugotavljanje domnevnega čudeža za beatifikacijo ni potrebno, ampak je le-to potrebno za razglasitev za svetnika.

Beatifikacija se izvede tam, kjer je Božji služabnik živel, medtem ko se kanonizacije dogajajo v Rimu v cerkvi sv. Petra.

Iz povedanega lahko zaznamo, da je treba narediti kar obsežno delo, da pride do razglasitve za svetnika. V to pa končno spada tudi zaupanje v priprošnjo Božjega služabnika(ce) v vernikih in rast njihove vere, da Bog lahko in želi delovati po njihovi priprošnji v naših življenjih z znamenji in močmi, ki jih imenujemo čudeži.

Torej je razglasitev za svetnika odvisna tudi od vseh nas: ali dovolj molimo za njihovo beatifikacijo oziroma kanonizacijo in se z vero zatekamo v svojih težavah h kandidatom, saj lahko samo tako pričakujemo tudi čudežne posege, ki so eden izmed pogojev za razglasitev za svetnika.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021).