Prvo berilo: Vdova poskrbi za hrano Eliju, 1 Kr 17,10–16;
Ps 146;
drugo berilo: Kristus se je enkrat daroval in vse odrešil, Heb 9,24–28

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,38–44)

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govoril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.« Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Video razlaga za otroke

Pravi kriterij vere

Piše: Simon Potnik

»Najprej štalca, pol pa kravca« je splošno sprejeta »krščanska« modrost današnje dobe. »Bog je tudi sebi najprej brado ustvaril,« dodajamo. Torej, najprej poskrbi zase, potem bo še veliko priložnosti, ko boš lahko pomagal, sočustvoval, služil drugim. Saj tudi Jezus pravi, da moramo druge ljubiti kakor sebe, torej najprej sebe. Iz te nevarne teologije, duhovnosti na robu, hitro pridemo do sprevržene ideologije, ki malikuje samo še mene in vse je dobro, če le meni služi. Moja misel, moji občutki, moj užitek, moje telo. Moje, jaz, meni!

Ta žena, nepomembna v očeh družbe, v očeh duhovščine, v očeh apostolov piše definicije nore ljubezni.

Pravo nasprotje tej preračunljivi logiki sodobnega evangelija, ki to sploh ni, pa je drža uboge vdove. Izmed mnogih, ki so darovali v tempeljsko zakladnico, je Jezus izpostavil ravno njo. Kako spominja nanj. Ni delala hrupa, ni vzbujala pozornosti, dala je to, kar je imela, dala je torej vse in to je dala iz srca. Ta žena, nepomembna v očeh družbe, v očeh duhovščine, v očeh apostolov piše definicije nore ljubezni. Zgodbe, ki jih Jezus pripoveduje, dobijo navdihe ravno ob teh velikanih vere, velikanih ljubezni. Spomnimo se trgovca, ki proda vse, kar ima, da kupi njivo, ki skriva zaklad.

Ona pa ni samo motiv za zgodbo, je tudi predhodnica, ki pripravlja pot, kliče srca. Tako adventna je, da si ne moremo kaj, da bi srce ne šlo preko in mimo vseh ovir, vse tja do Boga samega. Uboga vdova, tiho priroma skozi nemoč noči prav tja do Božjega srca.

O evangeljskih odlomkih premišljuje duhovnik Simon Potnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Zadiši po nebesih

Učenci poslušajo, se učijo, po Jezusovi smrti pa bodo začeli razumeti in sami postajati to oznanilo. Samo malo kasneje bodo skoraj na istem mestu občudovali tempelj. Kako je zgrajen, kakšna dragocenost in veličina in tradicija se prepletajo v njem. Zdaj občudujejo religiozno žvenketanje kovancev, kasneje veličino, danes število posejanih cerkva in kapelic, jutri pa … Jutri pa ne obstaja. Ko učenci sanjarijo o prestolih in veličinah, jih on spet pripelje nazaj v danes in slutnja se uresniči. Ta uboga vdova je podoba njega samega. Bog pa je dal svojega sina, vse, največ, da bi živeli.

Hočemo biti občudovani po prelepih cerkvah ali po ljubezni med seboj?

Ko potujemo po svetu, so že premnoga svetišča muzeji, antikvariati spominov ali celo sarkofagi nekoč žive vere. Bolj žalostno je, ko to postajamo mi. Ko smo mi samo še spomin na vero in ljubezen, a to nismo. Jezus svari pred hinavščino, ko ljubezen zamenjujemo s pravili, kadar pobožnost postane ovira do Boga, namesto da bi bila most. Pravi kriterij vere se vidi v tem, kako ravnamo z ljudmi, v konkretnih dejanjih dobrote, sprejemanja, pomoči in odpuščanja. Hočemo biti občudovani po prelepih cerkvah ali po ljubezni med seboj?

Dva novčiča pač ne vzbujata pozornosti in o tem ni vredno govoriti. Vseeno pa se zdi, da se ob darovih ubogih vdov vedno znova zasliši odpiranje nebeških vrat in vsaj malo zadiši po nebesih.