Imava podobno stare otroke in strinjali sva se, da so zasloni vseh vrst pravi strup za njihove možgane. In tudi, da jih je treba čim bolj obvarovati pred to škodljivostjo.

Potem pa me je presenetila z izjavo, da bi morala najprej začeti pri sebi in svojem nezdravem odnosu do telefona.

Naštevala je, da postane nemirna, če nima dostopa do interneta, da po telefonu seže vsakič, ko ji je dolgčas ali ne ve, kaj bi počela, da se ji misli vrtijo okrog omrežij tudi, ko počne kaj drugega in podobno.

Pomislila sem še sama in ugotovila, da lahko zelo podobno rečem zase. Ne morem brez telefona. Vsak dan ga uporabljam več ur.

Saj je res, da ga veliko uporabljam za službo in tudi za stike s prijatelji, torej ni vsaka aktivnost na njem le brezplodno zapravljanje časa. Brez pametnega telefona bi bilo moje družabno življenje mnogo siromašnejše, pa tudi delo bi mi teklo mnogo počasneje, če bi morala vse, kar uredim, delati prek računalnika. Do določenih vsebin...