Izšla je peta številka revije Božje okolje v letu 2018, v kateri je glavna tema prijateljstvo.

Prijateljstvo – za svetnike in za vse nas

V uvodu urednik številke Simon Purger piše o tem, da je prijateljstvo dar, ki nas iztrga osamljenosti in samozadostnosti, nas potrjuje v naši enkratnosti in pred nas postavlja ogledalo. Župnik Tomaž Kete poudari, da se pravo prijateljstvo nikoli ne konča, žena in mama šestih otrok Lucija Rifel pa opisuje prijateljstvo z možem in znotraj skupnosti Emanuel. S. Jana Rovtar in dr. Janez Sečnik spregovorita o tem, kako bi bil naš svet brez prijateljstva pust in prazen. P. Janez Poljanšek piše o Jezusovem prijateljevanju. Sledijo primeri prijateljstva med svetniki in razmišljanje Alenke Klemenc o duhovnem prijateljstvu. Preberemo lahko, kaj prijateljstvo pomeni Davu Karničarju, Manci Košir in Marku Juhantu.

V reviji Božje okolje preberite tudi o duhovniku Pinu Puglisiju, ki je postal žrtev italijanske mafije, o tem, zakaj častimo relikvije, o Bibini poti do Jezusa, o tem, kje je v Cerkvi prostor za mlade ter kako jim posredovati vero. Objavili smo 7 ključev za rast v ljubezni do bližnjega bl. Friderika Ozanama. P. Andraž Arko piše o veselju kot nasprotju jamranja in črnogledosti, na vprašanja v rubriki Osebno pa je tokrat odgovarjala s. Romana Kocjančič.

Prostor med dvema

Brez prijateljstva bi bil naš svet prazen in pust, pravita uršulinka s. Jana Rovtar in družinski terapevt dr. Janez Sečnik

Kdo je resnični prijatelj?

Jana: Šestnajstletno dekle, ki se mi je pridružilo na krajši poti, sem vprašala, kdo je prijatelj zanjo. Odgovorila je, da je to nekdo, ki mu lahko zaupaš, si lahko z njim iskren … Na moje vprašanje, ali je prijatelj tudi nekdo, ki ti pove, kar si misli, in te kdaj tudi skritizira, je odgovorila: »Ne, to pa ne!« Mislim, da je to ključno. Zame je prijatelj nekdo, ki ga lahko pokličem takrat, ko nimam polnih baterij in ki si bo upal in mi znal povedati tudi kaj o mojih napakah, o tem, kaj jaz naredim narobe. Prijateljstvo je nekaj podarjenega, je dar, čeprav ga je potrebno tudi negovati.


Foto: Tatjana Splichal

Janez: Vem, da so odnosi del človeške narave. Brez njih se ne da preživeti. Prijateljstvo je neka dimenzija odnosov, ki ga opredeljujemo kot zaupljiv odnos. Prijateljski odnos se vzpostavlja tudi s skupaj preživetim časom. Prijateljstvo je dar, je presežno. Prijatelja si izmenjujeta tudi svoje globlje izkušnje. V prijateljstvu lahko drug drugemu izrečemo največ.

Zakaj sploh potrebujemo prijatelje?

Janez: Ljudje nujno potrebujemo odnose. To dokazuje sodobna nevroznanost: osamljeni, izolirani ljudje brez socialne mreže prej umirajo, podvrženi so depresiji, alkoholizmu, samomorom ter drugim obolenjem in deviacijam. Tudi iz živalskega sveta vidimo, kako je pomembna povezanost z drugimi, pripadnost v odnosih, da smo umeščeni v socialno mrežo. Prijateljstvo je nekaj, kar potrebujejo za zdravo funkcioniranje tako naše telo kot možgani. Brez tega ne moremo govoriti o dobrem počutju. Največji stres je tisti, ki izvira iz odnosov. Kot kristjani smo tudi poklicani, da ljubimo svoje bližnje, k čemur nas vedno znova vabi Jezus. V evangelijih srečamo klic k odnosu, pomislimo na priliko o usmiljenem Samarijanu pa o Zaheju, ki ga Jezus potegne z drevesa … Najhuje je bilo Jezusu na križu, ko je rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Najhuje je biti sam. Imeti bližnjega je zato zelo dragoceno in nujno.

Jana: To lahko potrdim s svojo izkušnjo. Ko sem imela diagnozo depresije, se spomnim svojih izjav: »Bom sama. Ne potrebujem nikogar. Ne želim obremenjevati nikogar.« To so super vstopne točke za to, da pogrnem, da se izgubim, ker s takimi izjavami zanikam to, kar v resnici sem.

Janez: V nas je položena potreba po zaupnih odnosih, le da jih včasih ne zmoremo vzpostaviti. Pomemben dejavnik pri tem je, ali smo v otroštvu imeli izkušnjo povezanosti z mamo in očetom, ali pa so možgani brez te izkušnje. Nas je mama sprejela, začutila, potolažila, ali smo bili bolj sami s sabo. Toda kljub morebitnim slabim izkušnjam in slabše razviti spretnosti povezovanja iz otroštva imamo v sedanjosti možnost, da poskušamo poiskati prijatelja, tvegati, tudi če smo kdaj bili zavrnjeni. Če najdemo moč, da se ljudem odpremo, bomo na boljšem mi in okolica. Splača se vlagati v odnose in prijateljstvo.

Jana: Sodobna družba ni najbolj naklonjena prijateljstvu, če pogledamo storilnostno kulturo, v kateri je pomembno biti čim bolj uspešen. Se pa počasi učimo: če skupaj delaš in razmišljaš, si boljši, potrebuješ pa več časa. Tudi to nas včasih zapelje, ko si mislimo, bom raje sama naredila, bo hitreje … A potem hitro zmanjka tudi časa za prijateljstvo. Za prijateljstvo si je treba vzeti čas, mladi me vedno znova učijo, ko mi rečejo: »Zakaj nisi poklicala?«

Pogovarjal se je Simon Purger.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Pravi prijatelj.