Laiški misijonar iz Dalmacije je edini na letošnjem Loškem misijonu, ki ni posvečena oseba. Župljane Stare Loke nagovarja vsak večer pred sveto mašo, v okviru misijona pa se srečuje z župnijskimi delavci in z družinami, ki so ga povabile na srečanje.

Mijo Barada z besedo in zgledom pričuje o Božjem delovanju v našem življenju. FOTO: arhiv Aleteie

Kdo je Mijo Barada?

Karizmatik Mijo Barada je mož in oče štirih otrok, ki po vsem svetu vodi seminarje in duhovne obnove. Z besedo in zgledom pričuje o Božjem delovanju v našem življenju, o moči vere in lepoti molitve, njegova pričevanja in darovi, ki mu jih je podaril Bog, pa so že mnogim pomagali in jim odprli pot do Boga in do Cerkve.

Mijo Barada je v Medžugorju spoznal pravo Božjo ljubezen: sam sebe je sprejel in vzljubil takšnega, kakršen je. Ko je resnično dojel, da je ljubljen Božji otrok, je njegovo življenje dobilo nov smisel.

Barada je tudi največji proizvajalec agrumov v svojem domačem kraju. S tem preživlja sebe in svojo družino, dovolj časa pa mu ostane za ženo in njune štiri otroke ter misijonsko delo. Zaradi evangelizacije je zdoma šest mesecev na leto. Svoje življenje je podrobno opisal v biografiji Trije koraki vere, ki je prevedena tudi v slovenščino, izdal pa je še dve drugi knjigi.

Prvi nagovor na Loškem misijonu:

Rodil se je leta 1960 v Splitu, odraščal pa je v obmorskem dalmatinskem mestu Seget v družini s tremi otroki, o njem piše spletni portal Aleteia. Življenjski pogoji so bili zahtevni, toda pri Baradovih ni nikoli manjkalo ljubezni. Na družinskem posestvu so že v njegovem otroštvu gojili veliko vrst sadnega drevja. Mijo, živahen in vedoželjen otrok, je bil ministrant od malih nog, že takrat je rad obiskoval bližnje cerkve in kapele in tam čas preživljal v molitvi.

V Zagrebu je zaključil študij kmetijskih znanosti in znanstveno delo bi lahko nadaljeval na fakulteti, tudi v tujini, toda sam se je najbolj veselil vrnitve na domače posestvo. Že med študijem je postal še bolj goreč oznanjevalec Boga, pogosto je prirejal romanja in molitvena srečanja. Na povabilo prijateljev je poromal v Medžugorje in tam spoznal, kot je sam dejal, »pravo Božjo ljubezen«: sam sebe je sprejel in vzljubil takšnega, kakršen je. Ko je resnično dojel, da je ljubljen Božji otrok, je njegovo življenje dobilo nov smisel.

V biografiji Trije koraki vere je Barada podrobno opisal svoje življenje. FOTO: FB/KKP 

»Verski fanatik«

Takrat pa so se začele resnične težave: prijatelji so bili prepričani, da se mu je zmešalo in so ga začeli zapuščati. Ker je veliko molil in se postil, so mu očitali, da je postal verski fanatik. To ga je zelo bolelo in ga celo napeljalo k misli na samomor. V zadnjem trenutku, ko je že stal na tramvajski progi, da bi se vrgel pod vlak, je segel v žep, kjer je hranil rožni venec iz Medžugorja. Marijo je prosil za pomoč in se v zadnjem trenutku rešil. Prepričan je, da danes ne bi bil več živ, če v žepu ne bi imel medžugorskega rožnega venca. Te danes na svojih seminarjih deli ljudem, ki prisluhnejo njegovim pričevanjem.

Drugi nagovor na Loškem misijonu:

Mijo je v nekem obdobju razmišljal tudi o duhovniškem in redovniškem poklicu. Vstopil je v frančiškanski samostan, vendar se je zaradi pritiskov domačih in očetove napredujoče bolezni vrnil domov. Zatem je doživel prevaro v zakonski zvezi, vendar mu je uspelo, da je bil zakon izničen. Vsa ta doživetja pa so pogubno vplivala na njegovo zdravje: zdravniki so ugotovili, da je stoodstotno neploden, sumili so tudi na raka prostate. Po goreči osebni molitvi in nadaljnjih preiskavah je naposled izvedel, da nima rakavega obolenja in da bo lahko imel otroke.

Mijo Barada v svojem pričevanju, polnem bolečine in srečnih preobratov, poudarja pomen treh korakov vere in vse nas spodbuja, naj ti postanejo smerokaz na naši življenjski poti.

Hude težave je izkusil tudi na domačem posestvu, kjer je toča povsem uničila nasade kivija in mandarin. V trenutku so izginili ves njegov življenjski trud, delo, veselje in bogastvo, in Mijo je to razumel kot znamenje, naj se posveti evangelizaciji. S pomočjo kredita je na novo zasadil sadno drevje in njegova posest je postala ena od štirih testnih polj kmetijskega ministrstva na Hrvaškem. Mijo je ob vsem tem ves čas zaupal v Božje varstvo.

Ko je Mijo resnično dojel, da je ljubljen Božji otrok, je njegovo življenje dobilo nov smisel. FOTO: arhiv Aleteie

Družinske skrbi in radosti

Na seminarju p. Emiliana Tardifa avgusta 1996 v Ljubljani je spoznal svojo ženo Eriko. Februarja 1999 sta se razveselila rojstva prve hčerke Mirjam. Po letu in pol sta med drugo nosečnostjo izvedela, da se otrok ne bo rodil zdrav, in ginekolog jima je z ženo predlagal splav. Odločno sta ga zavrnila, Mihael se je rodil s težkimi diagnozami in zdravniki so napovedovali, da nikoli ne bo samostojen. Po številnih molitvah ter neskončnih pregledih in terapijah v bolnišnici pa je deček v treh letih popolnoma ozdravel.

Tretji nagovor na Loškem misijonu:

Tudi tretja nosečnost je bila tvegana, zdravniki so napovedali rojstvo otroka brez možganov, pa je Danijel danes prav tako povsem zdrav mladenič. Po njegovem rojstvu je hude zdravstvene težave preživljala tudi žena Erika. Mijo je veliko molil za ozdravljenje družinskega debla po ženini strani in po treh letih so minile tako depresija kot težave s kožo. Rojstvo četrtega otroka, Emanuela, je Eriko skoraj stalo življenja, pa je Bog posredoval tudi tokrat: družina je z močno vero in zaupanjem premostila vse nadaljnje izzive.

Mijo z ženo Eriko in njunimi štirimi otroki. FOTO: arhiv Aleteie

Trije koraki vere: smerokaz na življenjski poti

Mijo Barada v svojem pričevanju, polnem bolečine in srečnih preobratov, poudarja pomen treh korakov vere in vse nas spodbuja, naj ti postanejo smerokaz na naši življenjski poti.

Četrti nagovor na Loškem misijonu:

Prvi korak je, da sprejmemo vsako življenjsko preizkušnjo, z zaupanjem, da je Bog gospodar vsega, kar se zgodi v našem življenju. V drugem koraku se zahvaljujmo Bogu za trenutne življenjske razmere, ne glede na to, kakšne so koli že je, in na ta način izkažimo Bogu čast, hvalo in slavo: sad tega koraka je globlji mir in radost. V tretjem koraku vere pa prosimo, naj nam Gospod v konkretnem življenjskem položaju pokaže svojo vsemogočnost, usmiljenje in pravičnost.