Lidia Maksymowicz, Poljakinja beloruskih korenin, ki je preživela nacistično taborišče smrti in poskuse zloglasnega dr. Mengeleja, je papežu Frančišku po včerajšnji splošni avdienci na Dvorišču sv. Damaza v Vatikanu pokazala vtetovirano taboriščno številko na svoji roki ter svetemu očetu ob srečanju izročila tri darove, ki sombolno predstavljajo spomin, upanje in molitev. »S svetim očetom sploh nisva spregovorila. Razumela sva se s pogledom,« je po srečanju povedala Maksymowiczeva.

»70072«

Lidia Maksymowicz je preživela nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau in je ob včerajšnjem srečanju s svetim očetom razkrila svojo tetovirano roko. Papež si jo je nekaj trenutkov ogledoval, nato pa se sklonil in poljubil številko, ki Maksymowiczevo po 76 letih še vedno vsak dan spominja na grozote, ki jih je doživela v zgodnjem otroštvu. Sveti oče podobno kot leta 2016, ko je taborišče sam obiskal, tudi tokrat ni imel besed, pač pa se je odzval s spontano, nagonsko in ljubečo kretnjo – kretnjo, kot je Maksymowiczeva povedala za spletni portal Vatican News, prežeto z utrujenostjo in čustvi, »ki pa me je okrepila in me znova spravila s svetom«.

Osebno pričevanje

»S svetim očetom sva se razumela s pogledom, nič nama ni bilo treba reči, nobene potrebe po besedah ni bilo,« je pojasnila. Lidia zdaj živi v Krakovu in je ena zadnjih preživelih iz holokavsta v Evropi, trenutno pa je na obisku v Italiji kot gostja združenja Živ spomin iz Torina, kjer bo mladim predstavila svojo zgodbo. Njeno pričevanje je bilo posneto v dokumentarnem filmu o njenem življenju z naslovom »La bambina che non sapeva odiare« (Deklica, ki ni znala sovražiti).

Lidia je želela izkoristi svoj obisk v Italiji – ki je bil zaradi koronaepidemije že večkrat prestavljen - in pripotovati v Rim, da bi se srečala s papežem, ki ga globoko ceni: »Po Janezu Pavlu II. imam zdaj resnično rada papeža Frančiška. Prek televizije spremljam njegove slovesnosti, vsak dan zanj molim, zvesta sem mu in zelo naklonjena,« je pojasnila Poljakinja.

Dve materi

Do težko pričakovanega srečanja s papežem je za to dostojanstveno ženo prišlo na poseben praznik: na Poljskem so včeraj obhajali materinski dan. »Zame je to posebna priložnost,« je pojasnila, »kajti imela sem dve materi: eno, ki me je rodila, pa so mi jo odvzeli v koncentracijskem taborišču, ko sem imela tri leta, in drugo, poljsko mater, ki me je posvojila, ko sem prišla iz taborišča, in njej dolgujem svojo rešitev.«

Tri darila za papeža: spomin, upanje, molitev

V tistih nekaj trenutkih po koncu avdience Lidia svoje zgodbe ni mogla deliti s papežem. Izročila pa mu je tri darove, ki simbolno predstavljajo tri vogelne kamne v njenem življenju: spomin, upanje in molitev. Spomin, ki ga predstavlja robček z modrimi in belimi črtami s črko »P« za Poljsko, na rdečem trikotnem ozadju, kakršnega ga vsi Poljaki uporabljajo na spominskih slovesnostih. Upanje, ki ga simbolizira slika, umetniško delo njene pomočnice Renate Rechlik, ki jo upodablja v otroških letih, z roko v roki z njeno materjo, ko od daleč opazujeta tire, ki vodijo v koncentracijsko taborišče Birkenau – pot, ki je zaznamovala začetek konca za milijone Judov in drugih taboriščnikov. In končno, molitev: Lidia je papežu izročila rožni venec s podobo sv. Janeza Pavla II., ki ga je blagoslovil njen krščenec p. Dariusz: »Takšnega uporabljam pri svoji vsakdanji molitvi.«


FOTO: Vatican Media

Deportirana pri treh letih

Lidia nikoli ni nehala verovati v Boga, kljub vsemu zlu, ki se je zgrnilo nadnjo, ko je imela komaj tri leta. Leta 1941 je bila skupaj z materjo in njenimi starši iztrgana iz ljubečega doma in deportirana v taborišče, ker so družino sumili, da sodeluje s partizani.

»Bila sem majhna, stara le nekaj let, vendar sem imela že veliko izkušenj, saj sem doživela veliko vojnih prizorov v nekdanji Sovjetski zvezi. Bila sem pripravljena na bolečino, na zlo, ki ga je človek povzročal človeku, vendar nikoli nisem pričakovala grozot, ki sem jih izkusila v Auschwitzu.«

Grozljive dogodke takole opisuje: »Deportirana sem bila z vlakom, ki je bil primeren le za živali, morda še zanje ne. Ko so se vrata odprla, sem bila priča grozljivim prizorom. Moja stara starša so ločili od naju z mamo in enega od drugega, nato pa so ju poslali v barake z dimniki, iz katerih je prihajal dim z grozljivim vonjem. Z mamo – bili sva umazani, lačni, prestrašeni – sva ubogali vse ukaze vojakov, ki so kriče izgovarjali nerazumljive besede, medtem ko so psi glasno lajali. Ničesar nisva razumeli, naredili sva vse, kar so zahtevali, bili sva na smrt prestrašeni.«

Mengelejevi poskusi

V taborišču so ju označili kot poljski zapornici in jima na črtasti uniformi prišili črko »P«. Lidijino mater so preselili v delavske barake, Lidio pa v »hišo, polno otrok najrazličnejših starosti in narodnosti«. To so bile barake, v katerih je deloval Josef Mengele, človek, ki je že takrat slovel kot »angel smrti«. Iz tiste hiše je črpal žrtve za svoje grozljive poskuse: nosečnice, dvojčke, invalide. Lidio so poslali k njemu kot »ljubkega in zdravega otroka«. Po skoraj osemdesetih letih se ne spominja več, kaj je Mengele počel z njenim telescem; toda zelo dobro se spominja bolečine in njegovega pogleda: »Bil je grozljiv človek, brez omejitev, brez kakršnih koli pomislekov. Dan za dnem je pod njegovimi rokami umrlo ogromno ljudi. Po vojni so našli nekaj njegovih knjig, v katerih so bile zapisane številke taboriščnikov, med njimi tudi moja.«


FOTO: Vatican Media

Po 17 letih srečanje z biološko materjo

Lidia je potem, ko je bila osvobojena iz koncentracijskega taborišča, živela neverjetno življenje. Sprejel jo je poljski par, ki ga ima za svojo pravo družino. Odpeljana je bila v Rusijo, v Moskvo, kjer so, kot pravi, sovjetske oblasti njeno zgodbo želele izkoristiti v politične namene; pozneje se je vrnila v Krakov. Leta 1962 se je s pomočjo Rdečega križa znova srečala z biološko materjo. »Nikoli je nisem nehala iskati, čeprav sem bila prepričana, da je mrtva,« se spominja. »Srečali sva se po sedemnajstih letih.« Njuna medsebojna ljubezen se je po tako dolgi ločitvi že zmanjšala, zbledeli so tudi spomini prvih treh let, ko sta živeli skupaj, do trenutka, ko ju je ločil paznik v taborišču. Po vseh teh letih je bila biološka mati, ki si je medtem že ustvarila novo družino, za Lidio le podoba iz preteklosti, ki pa jo je globoko spoštovala. Objeli sta se, se zjokali, spregovorili nekaj besed, toda Lidia se je odločila, da bo ostala s svojimi posvojitelji, čeprav je svojo biološko mater vse življenje priznavala »kot prvo mamo«.

Poziv mladim: nikoli ne dopustite, da bi se takšne grozote ponovile

Lidia Maksymowicz danes pove, da je utrujena. Toda z vsemi močmi se oklepa življenja, ker ve, da mora izpolniti svoje poslanstvo: v spominu mladih rodov ohranjati živ spomin na grozote holokavsta, saj mladi danes odraščajo v obdobju, ko se znova razplamtevajo rasizem in različni nacionalizmi. Preko vatikanskih medijev Lidia poziva današnje mlade: »V vaših mladih rokah je prihodnost sveta. Prisluhnite mojim besedam, obiščite Auschwitz in Birkenau, poskrbite, da se takšne grozote ne bi nikoli več zgodile. Takšna zgodovina se ne sme nikoli ponoviti.«