Kdo je torej cerkveni dostojanstvenik, ki mu je sveti oče zaupal tako pomembno nalogo, kot je reševanje oboroženega spora v osrčju Evrope?

Ko človek sreča kardinala Zuppija, si vitkega moža z redkimi sivimi lasmi kar malce težko predstavlja za pogajalsko mizo s političnimi veljaki. Kot za avstrijski Kathpress piše njihov sodelavec Ludwig Ring-Eifel, njegova italijanščina z rimskim naglasom zveni nekoliko »izprano«, njegov obraz pa izžareva malodane naivno vedrino in prijaznost.

Ena najbolj podcenjenih osebnosti v italijanski Cerkvi

Vse to prispeva k dejstvu, da je kardinal Zuppi že vrsto let ena najbolj podcenjenih osebnosti v italijanski Cerkvi. Ko 67-letni kardinal v nagovorih oblikuje stavke o teoloških ali političnih vprašanjih, ti večinoma zvenijo nekoliko zapleteno, celo za človeka, ki dobro pozna cerkveni žargon. Kar izziv je priti do bistva, kaj je Zuppi dejansko povedal.

Medtem ko večina nadškofov v »kardinalskih prestolnicah«, kot so Milano, Torino ali Benetke, zaman čaka na kardinalski naslov, ga je Zuppi prejel leta 2019.

Morda pa je prav zaradi teh lastnosti nekdanji župnijski vikar v rimski četrti Trastevere - takrat so ga vsi klicali Don Matteo - postal ena ključnih osebnosti v pontifikatu papeža Frančiška. Leta 2015 ga je cerkveni voditelj imenoval za nadškofa v tradicionalno politično levo usmerjenem industrijskem in univerzitetnem mestu Bologna. In medtem ko večina nadškofov v »kardinalskih prestolnicah«, kot so Milano, Torino ali Benetke, zaman čaka na kardinalski naslov, ga je Zuppi prejel leta 2019, spominjajo pri Kathpressu.

Še ne polna tri leta pozneje ga je papež imenoval za predsednika Italijanske škofovske konference, ki je z več kot 300 člani eno največjih tovrstnih delovnih teles na svetu. Odtlej Zuppi velja za možnega naslednika argentinskega papeža.

Omogočiti »poti do miru«

Zdaj ga je sveti oče zadolžil tudi za iskanje načinov, kako »zmanjšati napetosti v sporu v Ukrajini« in omogočiti »poti do miru«. Opis te neobičajne naloge, ki naj bi jo Zuppi opravljal v sodelovanju z vatikanskim državnim tajništvom, zveni tako nejasno kot številni kardinalovi nagovori. Toda morda je prav to predpogoj za uspeh v navidezno brezupnih prizadevanjih, da bi sprte strani vzpostavile medsebojni dialog.

Zuppi je že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja dokazal, da lahko nasprotna tabora pripelje do miru.

Zuppi je že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja dokazal, da lahko nasprotna tabora pripelje do miru. Takrat je skupaj z ustanoviteljem italijanske človekoljubne organizacije Skupnosti sv. Egidija, Andreo Riccardijem, v več kot dve leti trajajočih pogajanjih dosegel pomiritev sprtih strani v državljanski vojni v Mozambiku. Rimski mirovni sporazum z dne 4. oktobra 1992 še vedno velja za največji diplomatski dosežek mednarodne Skupnosti sv. Egidija.

Zuppi, takrat še župnijski vikar v rimski četrti Trastevere, kjer ima skupnost svoj sedež, je pomembno prispeval k temu uspehu. Ni naključje, da je majhna cerkev sv. Egidija, kjer je bila leta 1968 ustanovljena skupnost predanih katoliških laikov, danes tudi naslovna cerkev kardinala Zuppija. Brez tesne povezanosti z združenjem, ki ga je v njegovih strukturah težko razumeti, Zuppi ne bi dosegel ključnega položaja, na katerem je v tem trenutku.

Papež ceni Skupnost sv. Egidija

Papež Frančišek je med nedavnim srečanjem z več sto begunskimi družinami, ki so s podporo omenjene skupnosti po varnih poteh (opremljene s posebnimi vizumi in letalskimi vozovnicami) z Bližnjega vzhoda in Afrike prispele v Italijo, jasno pokazal, kako zelo ceni Skupnost sv. Egidija. »Kako učinkoviti so ljudje iz Sv. Egidija!«, je ob tej priložnosti vzkliknil sveti oče ob aplavzu beguncev in njihovih pomočnikov.

O kardinalu bomo še slišali, vendar ne v bližnji prihodnosti.

Ali bodo povezave skupnosti s Pravoslavnimi cerkvami in njeni »paradiplomatski« stiki na političnem področju skupaj z osebno karizmo kardinala Zuppija dovolj, da bodo v rusko agresivno vojno, ki traja že 15 mesecev, vnesli novo upanje za mir, se sprašujejo pri Kathpressu?

Kardinal Zuppi sam je takoj po papeževi potrditvi neobičajne naloge storil to, kar je zanj kot navdušenega in pogostega govornika verjetno najtežje: prek tiskovnega predstavnika škofovske konference je sporočil, da bo do nadaljnjega zase uvedel popolno zapoved molka: »Zaradi pomembnosti in posebne občutljivosti te naloge kardinal ne bo objavljal nobenih izjav in dajal intervjujev za medije, dokler papež in Sveti sedež tega ne bosta ocenila kot primerno.«

O kardinalu bomo torej še slišali, vendar ne v bližnji prihodnosti.