Tudi dovški župnik Jakob Aljaž je dal stolp na vrhu Triglava postaviti avgusta. Pisalo se je leto 1895 in Nemci so bili v naših gorah povsem doma. Označevali so poti in v koče sprejemali le svoje, torej nemško govoreče goste. Aljaž je za ceno enega goldinarja odkupil vrh Triglava, ker ga je nemška prevlada zelo motila. Ta odločna vizionarska poteza je odprla novo poglavje z jasnim sporočilom, da so gore naše in da smo tu mi gospodar. Triglav je postal simbol slovenskega naroda, postavili smo ga v državni grb.

Avtor komentarja je Izidor Šček. FOTO: Izidor Šček

Piše se leto 2024 in predstavljam si, da tudi tuji gostje vsaj ošvrknejo nekaj ključnih besed omenjene zgodovine pred svojim vzponom (v »instagram dobi« glavno mesto v vodnikih tako ali tako zasedajo atraktivne fotografije). Ne vem, kaj bi si mislil Jakob Aljaž, če bi vedel, da bodo o njem brali ljudje z vseh koncev sveta in da se za prevlado ne bosta več borili ne slovenščina ne nemščina, temveč da bo raj pod Triglavom postal »babilon jezikov«. Ne vem, kaj bi porekli predniki, ko bi izvedeli, da so Angleži pokupili domačije v vaseh nad Bohinjem (Jereka, Koprivnik ...) za veliko višje zneske, kot je znašala kupnina za Triglav. Čeprav vem, da živimo v drugačnih časih, se tudi sam še nisem povsem privadil na tako pisano narodno sestavo obiskovalcev naših vrhov in planinskih odzdravov v tujem jeziku. V meni pač še živijo spomini na sindikalni turizem, ko so bili edini maloštevilni tujci Čehi s svojimi sandali in skromno opremo.

Triglav je postal simbol slovenskega naroda, postavili smo ga v državni grb.

Nič nimam proti turizmu, prav je, da lahko lepote naših gora občuduje vsak, ki ga zanimajo in ki je za to ustrezno pripravljen. Prav je tudi, da domačinom prinaša zaslužek in da nekaj kapne v državno blagajno. A ko smo se s prijatelji družinsko odpravili v Bohinj in načrtovali ture v okolici, smo hitro ugotovili, da nekajdnevno planinarjenje petčlansko slovensko družino močno udari po žepu. Začne se že s plačilom parkirnega prostora. Potem je tu seveda še prenočevanje v kočah, kar s toplim planinskim obrokom strošek planinskih počitnic izstreli v višave. Razumljivo, tujci so vedno pripravljeni plačati več, saj pridejo od daleč.

Vendar pa finančni vidik ni edini. Gorski reševalci iz leta v leto beležijo rast intervencij, vse več se govori o tem, kako pravilno (pre)usmerjati tiste brez izkušenj z visokogorjem, razmišlja se o zaračunavanju reševanj. Glede na vse, kar sem videl samo na poti do Kredarice, se čudim, da ni nesreč še veliko več. Tudi v gorskih dolinah je mogoče občutiti poletno gnečo tujih gostov s svojimi navadami in potrebami. Okolica Bohinja in Bleda utripa v turističnem ritmu, ki se mu morajo domačini podrediti.

Nekajdnevno planinarjenje petčlansko slovensko družino močno udari po žepu.

Zdi se, da se bližamo točki, na katero so letos v nekaterih evropskih turistično (pre)obleganih krajih opozorili domačini s protesti. Ali se bo pri nas pojavil »sodobni Aljaž«, ki bo znal povedati, kdaj je dovolj, kakšne so nosilnosti prostora in kako bomo obisk omejili? In morda še pomembneje – ki bo znal nas, Slovence, spomniti, kaj je prava vrednost tega »nekoristnega sveta« in kdo je pravzaprav njegov gospodar. V času, ko so gore zgolj poligon za ustvarjanje novih »storijev« in dokazovanje, kako »fit« smo, ko tekamo s popolno opremo in pametno uro na zapestju, se sprašujem, koliko Slovencev zares pozna staro legendo o Zlatorogu. Njeno sporočilo ne pripoveduje le o varovanju okolja, ki je v neki »instant« obliki aktualno in celo trendovsko, temveč odpira tudi estetsko in duhovno razsežnost obiskovanja gora, ki je danes veliko bolj v ozadju kot nekoč.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (34/2024).