Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kdo, če ne jaz?!

Za vas piše:
Gregor Čušin
Objava: 01. 03. 2023 / 14:10
Oznake: Božje okolje
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 01.03.2023 / 14:34
Ustavi predvajanje Nalaganje
Kdo, če ne jaz?!
Božje okolje
Gregor Čušin v novem Božjem okolju o napuhu. FOTO: Pexels

Kdo, če ne jaz?!

Zvito je pisanje o napuhu podtakniti – igralcu. Kdo drug kot igralec bi o tem lahko povedal več? Brez dvoma je sleherni umetnik v nevarnosti, da se ujame v zanke napuha.

V toliko večji nevarnosti je seveda gledališki umetnik, ki brez vsaj kančka napuha svojega talenta ne more ne razviti, še manj pokazati. Slikar, glasbenik, celo pisatelj se lahko pred napuhom branijo s skrivanjem pod psevdonimom ali celo z anonimnostjo, gledališčnik pa mora, da pokaže svojo umetnost, pokazati in razstaviti samega sebe. In da zbereš pogum za kaj takega, si pač dopoveduješ, da si dober. Če potrebuješ bližnjico, če moraš na hitro zbrati pogum za vstop na sceno (se pravi: če si bil prelen za resno delo), si rečeš, da si boljši od drugih. In če še to ne zadošča, potem si rečeš, da si najboljši. Čez nekaj časa se zalotiš, da dejansko tako misliš.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.

Kdo, če ne ti, je potem primeren za določeno – glavno – vlogo? Kdo, če ne ti, bi jo odigral najbolje? Kdo, če ne ti, bi jo odigral bolje od tistega, ki jo igra?

Napuh je »lepljiv« greh, ki hitro veže nase vsaj še kakšnega od »glavnih«, v mojem – umetniškem primeru: nevoščljivost. In jezo.

Napuh preži nate na vsakem koraku poti: na začetku, ko iščeš bližnjic, ali ob koncu, ko preštevaš rezultate; v neuspehu, ko si ližeš rane, ali v uspehu, ko si lastiš talent in zasluge.

Napuh preži nate na vsakem koraku poti: na začetku, ko iščeš bližnjic, ali ob koncu, ko preštevaš rezultate; v neuspehu, ko si ližeš rane, ali v uspehu, ko si lastiš talent in zasluge.

Ljudje pa ti ploskajo

Seveda je varneje ne postaviti se v vrsto tistih hlapcev, ki jim Gospodar deli talente. Seveda je varneje vzeti manj. Seveda je varneje tisto malo, kar si prejel od Gospodarja, zaviti v prtič in zakopati na vrtu: tako nisi ne v nevarnosti bankrota ne v nevarnosti pred glavnim od glavnih grehov.

Seveda je težko biti skromen, če si prejel veliko. Seveda je težko biti ponižen, če si uspešen. Seveda je težko ubežati napuhu, če si dober, boljši od drugih ali celo najboljši. Še celo, če se zavedaš, da si vse, kar si in kar imaš – vse svoje talente – prejel od Boga; celo če si iskreno in globoko hvaležen za vse, kar ti uspeva, si vendarle v nevarnosti, da te žgečka napuh: saj si bil prav ti izbran in obdarovan s tolikimi talenti. In nisi preslišal Gospodovega klica, nisi se izmikal, še več, odzval si se: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6, 8) In delaš, deluješ, trguješ, množiš talente, prinašaš obresti in dobiček v »veselje svojega gospodarja« (glej Mt 25, 14-30), a »Kdo, če ne jaz?« lahko odzvanja zelo dvoumno. Kajti, kot je tanka in krhka meja med pohlevnostjo in ponižnostjo, je še tanjša in še bolj krhka med ponosom in prevzetnostjo!

Ljudje pa ti ploskajo v vsakem in v vseh primerih.

Vse storim za vas, pa nobene hvaležnosti!

A še preden se pohujšate nad menoj ali celo – Bog ne daj – nad vsemi umetniki po vrsti, naj vas opozorim, da se ne posvečeno duhovno življenje ne vaš vsakdanjik ne razlikujeta kaj dosti od našega umetnikovanja! In v Cerkvi na žalost ni kaj dosti drugače kot v teatru!

Kot je tanka in krhka meja med pohlevnostjo in ponižnostjo, je še tanjša in še bolj krhka med ponosom in prevzetnostjo!

Fraze »Kdo, če ne jaz?« smo se napili tako rekoč z materinim mlekom, saj pripadamo narodu, ki je zaradi cankarjansko kofetarske slabe vesti idealiziral in na sveti piedestal postavljal podobo matere svetnice, ki se daruje in žrtvuje in molče prenaša vse žalitve, zavrnitve in skrunitve moža, umetniških sinov in preostalih otrok.

Da ne bo pomote: ne pljuvam na materinsko ljubezen, le na njeno izkrivljeno in v napuh namočeno inačico: »Kdo, če ne jaz?« in »Vse storim za vas, pa nobene hvaležnosti!« ali celo »Boste že videli, ko me ne bo več!«, ki ni lastna zgolj mnogim ženskam, materam, Evinim hčeram, ampak smo ji podvrženi vsi po vrsti, tudi – če ne še bolj – Adamovi sinovi, takrat ko do svetništva (kakršnega koli, ne zgolj verskega) skušamo priti iz lastnih moči in zaslug. Ni ga večjega napuha od poskusa dokazati Bogu (in bližnjemu), da sem ga vreden, saj mu (Bogu in bližnjemu) s tem pravzaprav hočem pokazati, da me je vreden.

Članek je bil v celoti objavljen v novi številki revije Božje okolje, 1/2023, z glavno temo Napuh. Revijo lahko spremljate tudi na Facebooku.

Kupi v trgovini

Božje okolje
35,40€
Nalaganje
Nazaj na vrh