Prvo berilo: Bog pošilja prave pastirje, Jer 23,1–6; Ps 23;
drugo berilo: Kristus je vse ljudi združil v eno, Ef 2,13–18

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6, 30-34)

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Video razlaga za otroke

Za ravnovesje med delom in počitkom

Piše: Simon Potnik

Božja beseda govori o pastirju in pastirjih. Jeremija prav pretresljivo siplje žareče oglje na glavo pastirjem, ki to niso. Ne skrbijo za Gospodovo čredo. Bolj jim je zase in za svoje. Prija in tolaži nadaljevanje, da bo Gospod sam poskrbel za čredo in poklical pastirje, ki bodo skrbeli, da se nihče več ne bo izgubil.

Nadaljujemo s psalmom 23. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka – lepota od eksegeze, duhovnosti, teologije in poezije. Mojo dušo poživlja Gospod, ne bojim se nikogar.

Duhovnik Simon Potnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Gospod sam izbira

Gospod zagotavlja, da bo on sam izbral pastirje, skrbnike, varuhe, voditelje, priče in pričevalce. Vsaj nekaj od tega nam je znanega. Ko si želimo voditelje, naletimo na vplivneže, mega lastnike premoženja, senzacionalne influencerje, prodorne mislece ... Vsi ti želijo biti vidni, slavni, premožni, najboljši. Na videz podobno se zgodi, ko se učenci in nato množica zbirajo okoli Jezusa. In res je prvo poslanstvo učencev, da smo z njim. Toda …

Kdaj ste nazadnje srečali navdušenega kristjana? ... In o čem ta navdušen kristjan drugemu pripoveduje?

Jezus iz sočutja ostane s čredo, ki je razgubljena, raztresena, se ukvarja s tem, kar ne nasiti, ceni prazno slamo in se izgublja. Začne jih poučevati. Z avtoriteto.

Najprej pa prisluhne učencem, ko mu navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli in naredili v njegovem imenu. Kdaj ste nazadnje srečali navdušenega kristjana? Tudi navdušenega župnika, če hočete? In o čem ta navdušen kristjan drugemu pripoveduje? O čudežih, ki jim je priča? O Božji besedi, ki je živa in močna? Ali malo o tem in malo o onem?

Na samoten kraj

Potem jih je poslal na samoten kraj, da se spočijejo. Tu nastopi dilema: ali so do počitnic upravičeni vsi, tisti, ki so vse leto garali, in tisti, ki so bolj vozili slalom med prijetnostmi in nebodigatreba dolžnostmi, tisti, ki so v tem letu pridobili vsaj še en talent, ali tisti, ki so ga skrbno zakopali in očuvali nedotaknjenega?

Učenci navdušeno pripovedujejo. Kot mi, ko se vračamo z duhovnih vaj, raznih romanj, župnijskih srečanj … Navdušeni in okrepljeni, večkrat pa s priokusom grenkobe, ker se vračamo v realno življenje. Če to ni past?! Kaj zanka, laž! A to duhovno navdušenje, notranje izkustvo pa ni realno življenje?

Jezus učence pošlje v samoto. Ne na križarjenje v razburkane vode zabav in galame! Gotovo ne gre zgolj za fizični počitek. Učence čaka veliko poslanstvo, in to kmalu. Ta odmik bo pomagal v postavljanju ravnovesja med delom in počitkom. Kot srce, ki vedno dela in zmeraj počiva. Tudi v najhujšem tempu najde trenutek, da se umiri. Vedno znova.

Jezusov sočutni pogled je namenjen vsakemu od nas. Pogled prijatelja.

Blagoslovljen počitek, blagoslovljene počitnice in zaslužen dopust.