Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Kdaj si nazadnje »izbral vihar«?

Lucija Žakelj, 18 let

Nazadnje sem vihar izbrala, ko mi je bila določena vloga, da vodim oratorijski bend. Ker smo imeli z igralci za igrico vaje istočasno, se je bilo treba prilagoditi. Vsako jutro pred začetkom oratorija smo morali inštrumente ozvočiti, se postaviti tako, da smo se slišali, in se dogovoriti za vsako pesem. Kljub nekaj težavam smo vse uspešno izpeljali. Res sem ponosna na cel bend.

Eva Novak, 13 let

V začetku tega leta smo se na šoli pripravljali na tekmovanje. Razdeliti smo se morali v dve skupini. Starejši smo želeli biti skupaj, a nas je bilo preveč za eno skupino, zraven pa sta bila še dva mlajša. Razmišljala sem, da bi prijateljicam pustila, da so skupaj, in šla v skupino mlajših, a je bil hudič na delu in me prepričeval, da nam ne bo šlo, da bomo zadnji ... Želela sem biti s prijateljicami in zmagati.

Takrat sem se spomnila, da pri Bogu štejejo predvsem zadnji, ponižni.

Torej sem izbrala »slabšo ekipo« – ekipo mlajših. In kako se je obneslo? Super! Sicer nismo bili prvi, smo bili pa med 10 najboljšimi. Naučila sem se, da največ štejeta Božji mir in toplina v srcu.

Miha Praznik, 14 let

Vihar, ki me je dosegel lansko leto, mi je prinesel res nekaj dobrega. Hotel sem postati animator na našem oratoriju in tako se mi je pokazala tudi priložnost. Vpisal sem se v šolo za animatorje, ki jo organizirajo animatorji v naši župniji. Uspešno sem jo opravil in se že veselil, da bom lahko prvič animator. Vendar do tega ni prišlo, saj smo oratorij morali odpovedati. Tako bom animator na oratoriju šele letos, kar pa, če pomislim, je nov vihar zame in že komaj čakam, da ga izzovem!

Tia Ložar, 17 let

Vihar pravzaprav izbiram ves čas, ob vsaki svoji odločitvi, ob vsakem novem izzivu. Če bi morala enega izpostaviti, bi bil to verjetno vihar, ko sem se spopadala s hudo depresijo. Ja, bilo je težko. Večkrat sem želela obupati in se prepustiti popolnemu obupu. Spomnim se trenutka, ko mi je zdravnik rekel, da me nihče ne more potegniti iz vrtinca žalosti, pomagam si lahko sama. Naši možgani so precej elastični in kaj hitro se začnemo ukvarjati s slabim.

Zato mi je bilo dano, da sprejemem izziv in tako spremenim svoje življenje.

Naučili so me, da moram na vsako težko situacijo gledati, kot da je Bog v ozadju vsega tega. V začetku je bilo sicer težko, pa je sčasoma postajalo lažje in lažje. Vera mi je pri tem res veliko pomagala. Brez Boga prav gotovo ne bi bila tu, kjer sem. In zato vedno, kadar izberem vihar, prosim Boga, da me vodi in dviga, kadar me ta vihar začne pokopavati. Včasih moramo samo biti dovolj pogumni, da izberemo vihar!

Lara Lisec, 14 let

Sem med tistimi, ki ne grejo velikokrat iz cone udobja. Ne dolgo nazaj so me vprašali, ali bi bila pripravljena popestriti prireditev z glasbenimi točkami. Brez pomisleka sem privolila, nato pa so se začeli pojavljati dvomi: Kaj, če ne bom dovolj dobra? Kaj si bodo ljudje mislili? Sčasoma pa so ti dvomi zbledeli. Zakaj ne bi zdaj izkoristila priložnosti, ki mi je bila ponujena, in naredila nekaj, česar drugače ne bi nikoli? Zakaj bi me moralo skrbeti mnenje drugih, če pa me petje in igranje kitare osrečujeta? In tako sem polna strahu in negotovosti pustila, da mi je vihar razmršil lase in odpihnil vse dvome. Vse se je izteklo tako, kot sem si želela. Mislim, da moramo v življenju vsi čim večkrat izbrati vihar.

Laura Simončič, 17 let

Zadnji vihar je zelo razdejal mir v mojem življenju. Lansko poletje smo imeli v družini velike zdravstvene težave. Babica je doživela kap in infarkt, zato je morala v bolnišnico. Takrat je tudi umrl njen brat. Stvari so se čedalje bolj kopičile. Povrhu vsega je še en infarkt doživel moj oče. Svet se mi je podiral pred očmi. Nazadnje zaradi bolezni našega duhovnika niti oratorija nismo imeli. Zelo težko je bilo ostati pozitiven, ampak tam je bila ena lučka. Kaj je to bilo, ne vem. Ne vem, kaj ali kdo me je držal pokonci. Karkoli je bilo, sem zelo hvaležna. Če tega ne bi imela, verjetno ne bi bila tu, kjer sem, in ne bi naredila toliko na sebi, kolikor sem v tem letu. Na to sem res ponosna.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (7/2022). Revijo lahko prelistaš TUKAJ. Spremljaj Najst tudi na Facebooku in Instagramu.