»Katoličan, musliman in jud so se zapletli v debato o tem, kdaj se začne življenje. Katoličan je seveda zavzel stališče, da se življenje začne v trenutku spočetja: »V začetku … Saj ne gre drugače. Takoj, ko zmagovalno jajčece priplava do semenčice. Ko se združi materinih in očetovih dva krat triindvajset kromosomov in nastane nov enkraten zapis, nova kombinacija šestinštiridesetih kromosomov, nova oseba, nov človek. Ki mu Bog vdihne dušo!«

Musliman je bil mnenja, da se življenje začne ob rojstvu: »Ko zrak tega sveta vdre v otrokova pljuča, da sam zadiha, da spusti glas in zajoka! Tedaj duša vstopi v telo.«

Jud pa se je popraskal za ušesi in rekel: »Življenje se začne, ko se otroci končno odselijo in ko ti pogine pes! Mejduš, da res!«

Čeprav gre za šalo in čeprav se kaki občutljivi in pobožni duši – ki ji morda v principu manjka nekaj miligramov smisla za humor ali kak centimeter dobre volje – zna zdeti neprimerna, sploh v luči debat in boja za in proti...