Določila papeža Pija X.

Sveti papež Pij X. (umrl 1914) je za svoje pontifikalno geslo izbral besede apostola Pavla »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1,10). Te besede je vzel zelo zares in začel prenovo Cerkve na mnogih ravneh. Najbolj je morda znan po svojih spodbudah, da naj bi verniki redno, po možnosti vsak dan, hodili k sveti maši in prejemali sveto obhajilo. 

Leta 1906 je izdal odlok, naj otroci pristopijo k prvemu svetemu obhajilu takoj, ko znajo razločevati navaden kruh od posvečenega. Psihološka veda je temu odloku dala znanstveno podlago in določeno je bilo, naj otrok pristopi k prvemu obhajilu takoj, ko zna razločevati med domišljijo in resničnostjo, to je okrog šestega leta starosti. Seveda pa je odlok prišel v času, ki ga danes opisujemo kot »čas krščanskega socialnega okolja«. 

Otroci naj pristopijo k prvemu svetemu obhajilu takoj, ko znajo razločevati navaden kruh od posvečenega.

Kateheze v današnjem smislu takrat še ni bilo in zato tudi sveti oče ni opredelil, kaj vse naj bi otrok pred prejemom zakramenta svetega obhajila moral znati. Izhajal je iz prepričanja, da bodo otrokom vero in versko držo posredovali starši. Tako je v veliki meri tudi bilo. 

Da bi se izognil zmotam, je sv. Pij X. napisal Katekizem (danes ga poznamo pod imenom Katekizem Pija X.), ki so ga odraslim pri »nedeljskem nauku« posredovali duhovniki. Tako so lahko slednji pred podelitvijo prvega svetega obhajila pri otrocih preverjali znanje: osnovne molitve in razločevanje med posvečenim in neposvečenim kruhom.

Novejša določila …

Z leti so se stvari spreminjale. In danes so spremenjene. Zelo. Verska vzgoja postaja vedno bolj »pink-ponk« žogica med starši in duhovniki (katehisti/katehistinjami). Prvi trdijo, da bi morali otroke versko vzgojiti pri katehezi, drugi upravičeno trdijo, da so postavljeni in poklicani »samo in zgolj« staršem v pomoč. 

Verska vzgoja postaja vedno bolj »pink-ponk« žogica med starši in duhovniki (katehisti/katehistinjami).

Papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija pravi: »Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati, da vera vanj in hoja za njim nista le nekaj resničnega in pravilnega, ampak nekaj lepega, kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo« (167). Prepričana sem, da bi s takim splošnim pričevanjskim življenjem prej omenjena igra izpuhtela v zrak oziroma bi do nje sploh ne prišlo. 

Starši bi kot prvi kateheti otrokom z zgledom pričarali lepoto krščanskega življenja, kateheti pa bi to lepoto podkrepili z naukom, sledeč metodi svojega Učitelja. Jezus je namreč svojim učencem »temeljito razlagal, kar je učil množice, uvajal jih je v molitev« in jim »obljubil Svetega Duha, ki jim bo posredoval vso resnico in jih podpiral v težavah« (Pravilnik za katehezo (PK), CD 167, 160). 

Starši bi kot prvi kateheti otrokom z zgledom pričarali lepoto krščanskega življenja, kateheti pa bi to lepoto podkrepili z naukom.

Kdo bi lahko rekel, da je tako stališče sanjsko. Morda bi imel prav. Vendar pa pastoralni načrt Pridite in poglejte sanja prav takšno prenovo kateheze, ki oznanja in pripravlja na prejem zakramentov. Govori o dvostebrnosti kateheze (tč. 118): »Smernice za novo evangelizacijo narekujejo prenovo kateheze in uvajanje v zakramente po katehumenatskem modelu oziroma po mistagogičnih načelih. Povedano preprosto: otrok prejme zakrament, ko sta on in družina, iz katere prihaja, dovolj zrela zanj, ne pa, ko je dopolnil določeno starost ali opravil določeno število ur rednega verouka. Priprava na zakrament je daljša, bolj temeljita in izvajana v manjših skupinah. Temu načelu bo morala slediti prenova osnovnošolskega verouka, ki ga bo potrebno razdeliti v dva duhovno-pastoralna stebra. Prvi bo namenjen otrokom in njihovim družinam, ki so na začetku spoznavanja Jezusa Kristusa in si želijo splošne verske vzgoje. Drugi bo rasel iz prvega in bo pripravljen za tiste, ki zorijo za osebno srečanje s Kristusom v zakramentih.«

»Otrok prejme zakrament, ko sta on in družina, iz katere prihaja, dovolj zrela zanj.«

Slovenski katehetski načrt

Na podlagi teh načel je bil oblikovan in potrjen Slovenski katehetski načrt (SKN, 2018), ki za otroke, ki se pripravljajo na prejem prvega svetega obhajila, predvideva, da bi ob prejemu prvega svetega obhajila načeloma sicer res dopolnili starost (6–8 let), v kateri so sposobni razlikovati med navadnim in posvečenim kruhom, hkrati pa usvojili določene preverljive cilje: poznali Jezusovo življenjsko zgodbo, uporabljali nekatere molitvene obrazce, se uvajali v sodelovanje pri nedeljski sveti maši in spoznavali najpomembnejše praznike cerkvenega leta. 

Poleg tega bodo ob zgledu odraslih opravljali svoje dolžnosti doma in v šoli, se radi družili s prijatelji ter se učili živeti v občestvu Cerkve. Seveda to vključuje tudi sposobnost odpuščati in sprejemati odpuščanje (prim. SKN, str. 37–45). Navedeni cilji so zastavljeni tako, da jih morejo preveriti tako kateheti kot starši. 

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (02/2023).