Foto: Tatjana Splichal

Zaradi epidemije so sedanje zdravstvene, družbene in pastoralne razmere nekaj izrednega, izziv, s katerim se sooča ves svet. V svetu so divjale vojne, revolucije, nemiri, a take izkušnje, ko so se zaradi epidemije morale zapreti šole, vse javne in kulturne ustanove in so bila odpovedana celo bogoslužja in verouk ter se pogrebi omejujejo na družinski krog, svet v zadnjih stoletjih ni poznal, vsaj v tako širokem obsegu ne.

Tudi vesoljna Cerkev s papežem na čelu se je vključila v ta boj z neznanim sovražnikom, zato je na priporočilo medicinske stroke zelo omejila versko dejavnost, celo maše in delitev zakramentov. V aprilu in maju ter delno v juniju se je vsako leto zvrstilo 90 % birm in prvih svetih obhajil. Letos pa smo slovenski in večina evropskih kristjanov doživeli veliko noč podobno kot apostoli na velikonočno jutro, zaprti v svojih domovih in med svojimi bližnjimi.

Bogoslužja so se vrnila, zakramenti še ne



Hvala Bogu smo s skupnimi močmi in z modrimi ukrepi vlade uspeli epidemijo omejiti, čeprav v celoti nevarnost še ni minila. Izboljšanje razmer je omogočilo, da se zdaj omili in razrahlja nekatere ukrepe. Najbolj so se mnogi, ki res cenijo mašo in iz nje živijo, razveselili, da je spet zaživelo bogoslužje, čeprav z nekaterimi omejitvami: maske, razdalje, v celoti ali delno prazni pevski kori, razkuževanje in prezračevanje.

Večino birm bomo prestavili na jesenske mesece. Prva obhajila pa so mogoča v manjših skupinah, bolj v družinskem krogu, brez sprevodov, brez skupinskih slikanj in pogostitev.



Premestitve duhovnikov bodo manj številne

Ko so bile birme in prva obhajila večinoma spomladi, ni bilo zadreg zaradi morebitnih prestavitev 1. avgusta. Razumljivo, da si otroci in tudi mnogi birmanci želijo, da bi bili z njimi duhovniki, ki so jih pripravljali na zakramente, morda celo že od prvega razreda. Kolikor vem, bodo prestavitve, čeprav manj številne, opravljene tudi letos. Nekatere spremembe želijo duhovniki sami, nekatere premestitve zaradi smrti nekaterih duhovnikov in novih pastoralnih potreb načrtujejo tudi škofje, navadno vedno v nekem pogovoru in če je le mogoče v soglasju z duhovniki.

Zato naj bi verniki na te nujne prestavitve zaradi širšega dobrega gledali dobrohotno, čeprav bodo nekateri, tako verniki oz. starši kot tudi otroci, zaradi tega prizadeti in žalostni. V Cerkvi in delno tudi drugod velja, da nihče ni nenadomestljiv. Če pa poskušamo gledati v vsakem duhovniku človeka – pastirja, ki nam ga pošilja sam Jezus po škofu, bomo vsako čustveno navezanost na določenega duhovnika laže premagali.