Zavetnik: Poljakov, Litovcov, mladine, čistost, imalteškega viteškega reda

Atributi: poljska narodna noša, nakit, lilija

Sveti Kazimir Poljski, kraljevič

Vzgojo Kazimirja in njegovih bratov sta starša zaupala pobožnemu in učenemu duhovniku Janezu Dlugašu, ki je bil krakovski stolni kanonik in največji poljski zgodovinar svojega časa. Izkazal se je za odličnega učitelja in vzgojitelja, saj je Kazimir pod njegovim vodstvom hitro napredoval v »modrosti in krepostih«. Poleg vestnega učenja si je namreč še posebej prizadeval za pobožno življenje. Vstajal je navsezgodaj, da je bil lahko pri sveti maši in večkrat kleče pred cerkvenimi vrati molil in čakal, da se je cerkev odprla. Zgodaj se je začel postiti, tako, da so morali večkrat ponj v cerkev, da je prišel k obedu; večkrat se je dal čez noč zapreti v kapelo, da je bil lahko vso noč sam z Bogom. Nosil je spokorni pas, spal pa na trdih tleh. Imel je velik čut in ljubezen do revežev, dajal jim je miloščino ter jim pomagal, kolikor je mogel. Iz ljubezni do Marije je napravil obljubo deviške čistosti in je kljub kasnejšim pritiskom ni prelomil. Mariji na čast je nenehno ponavljal lepo dolgo hvalnico, ki se začenja z besedami: »Dan za dnevom, s hvalnim spevom, čast Marije oznanjuj! Nje dejanja, godovanja, duša radostno praznuj!« Besedilo te pesmi so mu morali položiti celo v krsto. Kazimir ni bil rojen za vladarja, čeprav so ga k temu poskušali nagovoriti in celo prisiliti. S komaj trinajstimi leti se je namreč moral ukloniti volji svojega očeta in prošnji ogrskih veljakov, da jim ga postavi za kralja. Na tak način so se hoteli znebiti bojevitega kralja Matije Korvina, ki jim je vladal s trdo roko. Kazimir je sicer prišel z vojsko na Ogrsko, a se je kralj Matija, ko je izvedel, kaj se dogaja v kraljestvu, s svojo mogočno vojsko vrnil iz Moravske in ubranil prestol. Kazimirju je to zelo ugajalo, saj se ni hotel vojskovati in ni hrepenel po kraljevski kroni. Prav tako, kakor ni hrepenel po zakonskem življenju, saj je zaradi obljube čistosti zavrnil poroko s hčerjo cesarja Friderika III. Zaradi svojega pobožnega in s srčno dobroto prežetega življenja je kmalu postal ljubljenec vse dežele. Poljaki so mu bili vdani kot le malokateremu vladarju, zato je med njimi zavladala velika žalost, ko so izvedeli, da ima jetiko, za tisti čas neozdravljivo bolezen. Za njo je tudi umrl, star komaj štiriindvajset let.


Ime: Je slovanskega izvora, zloženo iz besed kaziti in mir, torej »tisti, ki kazi, ruši mir«; kasneje so temu imenu pripisali ravno nasproten pomen: »tisti, ki želi mir«.

Rodil se je 5. oktobra 1458 na kraljevem dvoru v Krakovem, na Poljskem,

umrl pa 4. marca 1484 na gradu Grodno v Litvi.

Družina: Kazimirjeva starša sta bila poljski kralj Kazimir IV. in kraljica Elizabeta, hči madžarskega in češkega kralja Alberta II. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok, šest fantov in sedem deklet, Kazimir je bil tretji po vrsti.

Zavetnik: Za svojega zavetnika in junaka ga častijo Poljaki in Litovci, velja za vzornika mladine in čistosti, obenem pa je tudi zavetnik malteškega viteškega reda.

Upodobitve: Upodabljajo ga v poljski narodni noši, pogosto s krono in žezlom, včasih tudi s palmo, upodobljen je tudi z nakitom, običajno pa drži v roki lilijo.

Goduje: 4. marca.


Kazimir, drugi sin poljskega kralja Kazimirja IV., se je rodil leta 1458. Pripravljali so ga za to, da bo na prestolu nasledil očeta, medtem ko je njegov starejši brat postal kralj Češke. Temu primerno so ga pod vodstvom učitelja in duhovnika Jana Długosa
tudi izobraževali. Po neuspelem poskusu, da bi ga ustoličili na madžarskem prestolu, se je Kazimir odpovedal svojim vojaškim ambicijam. Posvečal se je molitvi in spokornemu načinu življenja. Pogosto je hodil k maši in ponoči molil pred zaklenjenimi
cerkvenimi vrati. Umrl je za tuberkulozo v starosti 23 let. Kmalu so začele krožiti novice o številnih čudežih, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo, med katerimi izstopa neverjetna zmaga Poljakov nad Rusi. Kazimirja častijo kot priprošnjika za spravo ali
»pomiritelja« in je zavetnik Poljske in Litve.