Dansko, Švedsko, Norveško in Finsko pogosto povezujemo s socialnim liberalizmom in vse hitreje naraščajočo sekularizacijo. Izsledki mednarodnih anket kažejo, da vera v življenju mnogih ljudi v Skandinaviji ne igra več nikakršne vloge. Z reformacijo v 16. stoletju je Katoliška cerkev izgubila svojo dotlej močno navzočnost v teh državah. Danes pa se kažejo nova znamenja, ki vlivajo upanje. V skandinavskih državah število katoličanov narašča za okoli dva odstotka letno, poročajo ameriški katoliški spletni portali.

Delež katoličanov med prebivalstvom Norveške, Švedske, Danske in Finske znaša 3,5 odstotka, 1,2 odstotka, 0,8 oz. 0,3 odstotka. Kljub nizkim številkam pa ta delež vztrajno narašča, medtem ko število vernikov evangeličansko-luteranskih državnih Cerkva nenehno upada.

Kandidati za katoliške duhovnike v skandinavskih državah med vrstniki predstavljajo precejšnjo izjemo, resnično pa si želijo postati »pričevalci upanja« za svoje rojake.

Drugo svetlo točko Katoliške cerkve v Skandinaviji predstavljajo bogoslovci. Šest od dvajsetih študentov na Častitljivem angleškem kolegiju (Venerable English College) v Rimu prihaja iz severnoevropskih držav. Bogoslovno semenišče je bilo ustanovljeno leta 1579 za usposabljanje katoliških duhovnikov za misijone v Angliji in Walesu. V Skandinaviji trenutno ni katoliških semenišč in duhovniški kandidati nimajo možnosti za študij katoliške teologije.

Kandidati za katoliške duhovnike v skandinavskih državah med vrstniki predstavljajo precejšnjo izjemo, kot pravijo sami, pa si resnično želijo postati »pričevalci upanja« za svoje rojake.

Skandinavski bogoslovci v Rimu predstavljajo tudi kulturo svojih držav. FOTO: FB/The Venerable English College, Rome

»Drugačni in osamljeni«

Ko rimski študentje iz Skandinavije opisujejo svoje odraščanje kot katoličani v teh severnoevropskih državah, večinoma uporabljajo enake besede: njihova vera je pomenila, da so drugačni, bili so osamljeni, včasih celo prestrašeni. Ne le zato, ker so bili del vernega občestva, ki se tako razlikuje od protestantskih meril, ampak ker so v družinah sploh dejavno živeli vero.

Prijateljem je bilo nemogoče pojasniti, kaj pomeni vera v Boga, zakaj redno molim, zakaj vsako nedeljo hodim k maši in zakaj sem žalosten, ko vidim ljudi, da na postni petek jedo sendvič s salamo.

Življenje v katoliški družini na Švedskem recimo pomeni, da se otrok med vrstniki vedno počuti nekoliko drugačnega. Kot je pojasnil eden od bogoslovcev, je bil v razredu edini katoličan »in ves čas sem moral pojasnjevati svojim sošolcem, zakaj ob nedeljah hodim v cerkev in kaj tam počnem«. Bil je zelo osamljen: »Razen sestre in bratranca je bil edini katoličan v osnovni šoli družinski prijatelj s Filipinov. Noben drug od mojih prijateljev ni odraščal v verni družini, zato jim je bilo nemogoče pojasniti, kaj pomeni vera v Boga, zakaj redno molim, zakaj vsako nedeljo hodim k maši in zakaj sem žalosten, ko vidim ljudi, da na postni petek jedo sendvič s salamo. Poleg tega me je bilo neskončno strah, če bi kdo ugotovil, da sem ministrant.«

Ker so bili fantje edini katoličani v svojem razredu in pogosto na celi šoli, so se že v rosnih letih navadili odločno zagovarjati katoliški nauk in odgovarjati na sporna vprašanja, s katerimi so jih v razredu izzivali tako vrstniki kot učitelji. Čeprav so bili premladi in običajno ne dovolj dobro poučeni, so kljub temu goreče zagovarjali prepričanja, s katerimi so odraščali v svojih družinah.

Kljub visoki stopnji sekularizacije Katoliška cerkev v skandinavskih državah še naprej počasi, toda vztrajno raste. FOTO: FB/The Venerable English College, Rome

Pričevalci upanja

Kljub visoki stopnji sekularizacije Katoliška cerkev v skandinavskih državah še naprej počasi, toda vztrajno raste. K dvoodstotni rasti prispevajo številni dejavniki: pritok migrantov, spreobrnjenja in cvetoča katoliška občestva. Vedno več mladih, intelektualno že »izoblikovanih« ljudi se pridružuje katehumenatom v vseh štirih severnoevropskih državah.

V Katoliški cerkvi ljudje najdejo ne le objektivne resnice, temveč tudi Resnico, ki ima svoje ime in obličje.

Po mnenju rimskih bogoslovcev gre to pripisati dejstvu, da danes živimo v svetu, »v katerem ljudje častijo subjektivne resnice, mnogi pa so odrinjeni na rob, ker njihove 'subjektivne resnice' niso 'prave'. V Katoliški cerkvi pa najdejo ne le objektivne resnice, temveč tudi Resnico, ki ima svoje ime in obličje.«