Alenka Puhar na sprejemu za katoliške časnikarje pri ljubljanskem nadškofu ob godu sv. Frančiška Saleškega

Ob prazniku sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, nas je nadškof Alojz Uran povabil na tradiconalno srečanje, ki smo ga začeli z mašo. V pridigi je poudaril, da ima Cerkev »dolžnost in pravico poročati, da bodo drugi spoznali njeno delovanje, saj je to lahko sredstvo oznanjevanja. Potrebno pa je zajamčiti primerno diskretnost, ne da bi to oviralo pri natančnem in zadostnem poročanju o cerkvenih zadevah. Bodite dobrohotni! To je velik izziv še posebno za vas, ki ste sredi slovenskih medijev, tolikokrat neusmiljenih, nosilci posebnega sporočila božje ljubezni, ljubezni do Kristusa, do Cerkve in človeka.« Sledilo je predavnje publicistke Alenke Puhar, ki ga v celoti objavljamo.

Bila sem povabljena, da vam spregovorim na ta dan, ko praznujeta sveti Frančišek in katoliški tisk. Razumeli boste, da sem bila v zadregi, počaščena, zbegana – in da sem potem le rekla da, čeravno mi ni bilo čisto, ali imam kaj povedati. Ker je bilo zraven omenjeno kosilo, so mi misli preskočile na eno staro, mojim letom primerno malico. Takole je bilo:

Tovariš Franc Šetinc je šel na tako imenovani teren, na poti med ljudstvom so se ustavili v neki hiši in gospodinja je prinesla na mizo nekaj malega za pod zob: Bog žegnaj! je rekla. Šetinca je to spravilo v zadrego, pa je stopil k telefonu, poklical tovariša Franca Popita in vprašal: Tovariš sekretar, a smem reči Bohlonaj? Bognedaj, je bil zgrožen Popit.

K resnejšim stvarem. Kolikor vem, se katoliški tisk ukvarja z dvema področjema: z vero in s stvarnimi zadevami, ki jo obdajajo. De propaganda fide – nisem oseba, ki bi tu imela kaj reči. Kar zadeva preostale, bolj oprijemljive in čvrste stvari, pa se bom potrudila, s čisto osebnega stališča, osvetliti to ali ono.

Preteklo leto bi lahko označila za Angelino leto. Najbolj slavna Angela je bila Angela Merkel, ki je jeseni postala nemška kanclerka in torej stoji na čelu ene vodilnih držav Evrope. Pri nas doma pa je bolj pritajeno, a vseeno znatno slavo uživala Angela Vode. Že dolgo pokojna gospa je konec leta 2004 dobila natis svojih spominov, takoj spomladi 2005 pa je Skriti spomin dobil drugo izdajo. Razprodana še ni, a v knjižnicah je kar naprej sposojena in je težko priti do nje, ocene so ji naklonjene, mnogo ljudi trdi, da jim je odprla oči za čisto nove segmente polpreteklega življenja. Mnogi so tudi opazili, da je kljub nevernosti in nasprotovanju klerikalizmu svoje spomine nesla skrit v župnišče in da je zaprosila za cerkven pogreb

Ko sem se ukvarjala z Angelo in mnogimi njenimi sotrpinkami – njene spomine sem »podložila« s 170 stranmi informativnega, zgoščenega besedila – sem precej brskala po katoliškem tisku, po knjigah in časopisju. V knjigi namreč nastopa mnogo ljudi, ki so bili sumljivi zaradi vere, zaradi sorodstva z duhovniki, kot »črni«, »beli«, »plavi« itd. V glavnem nisem imela sreče. Ni in ni se mi posrečilo najti podatkov o dolgi vrsti žensk, ki so bile aretirane in zaprte, trpinčene in poniževane. V knjigi o škofu Leniču sem, po zaslugi Tamare Griesser Pečar, našla vsaj dva stavka o Mariji Kermc, ki je delala na Oznanilu in bila kaznovana zaradi vzdrževanja vezi med duhovniki. V glavnem pa je praznina. Dobro, ženske so bolj postranske osebe v katoliških knjigah in časopisih, še tako visoko umeščeno osebo, kot je Cilka Krek, sestra Janeza Evangelista, najraje prezrejo. A tudi pri moških je bilo precej šibko. Iskala sem podatke o bratih Tominec, o usodi Caritas, o kapeli, ki je nekoč bila za Prisilno delavnico, pa je ni več ... O vseh mogočih podobnih zadevah, pa sem bila zmeraj znova razočarana.

Seveda je tu treba poudariti, da gre za zgodovino. Angelini spomini obsegajo tričetrt stoletja, a najhujši, najbolj nov del se ukvarja z represijo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni oz. revoluciji. Resnice o tem obdobju se s težavo in ob velikem nasprotovanju prebijajo na dan. Vendar ne gre samo za to. Prav pred kratkim sem v Družini prebrala članek o nekom, ki je umrl »mučeniške« smrti, a iz besedila ni bilo čisto jasno, kaj se mu je zgodilo. Nato sem nekje v oklepaju, kjer so manj pomembne informacije, le našla, da je prišel v kremplje nove oblasti in da mu ni bilo rešitve. Ta spominski članek je bil dober primer številnih nabuhlosti in neumestnih metafor, ki so stale tam, kjer bi snov zahtevala preproste, razumljive in točne podatke, suhe in stvarne, da bralcu ne bi bilo treba ugibati, kaj neki se je zgodilo – so nesrečnega duhovnika vrgli v prepad, s kolom po glavi, ustrelili ali kaj?

Bilo bi hvalevredno in koristno, ko bi se pišoči zavedali, da je pri informiranju zelo pomembno, da se ostane na tleh in da je privzdignjenost treba krotiti. Pogosto jo kar samo od sebe zanese nekam v višave, tako da ji je težko slediti. Če me vtis ne vara, so v katoliškem tisku takšni poleti v višave radi dodatno zaznamovani z arhaizmi, sentimentalnostmi in omlednostmi, ki so odveč in ki slabijo sporočilnost besedil.

Marsikdaj se mi celo zazdi, da je tako namenoma, iz globokega prepričanja, da je nekatere stvari bolje ne vedeti. Značilen se mi zdi primer pogovora s pravoslavnim parohom, ki je bil objavljen pred kratkim. Začel se je s stavkom, da ga največkrat sprašujejo, kakšne so razlike med pravoslavno in katoliško vero. To, je dejal, se mu zdi popolnoma odveč; treba je vedeti, da smo si v večini podobni in da so razlike majhne in nepomembne; tudi kasneje je to ponovil in se pojasnilu izognil. S tem se težko strinjam, še več, to me prav jezi. Takšen pristop omalovažuje inteligenco bralstva/občinstva in njihovo pravico do radovednosti in iskanja. Kdo je duhovnik, da bi takšno zanimanje dušil? In zakaj?

Imam pa še globlje osebne razloge za nejevoljo. Že dolgo se ukvarjam z zgodovino otroštva. Prvotno besedilo življenja, tudi to, kaj uči Cerkev, kaj pridigajo, priporočajo, prepovedujejo duhovniki, se mi zdi izjemnega pomena. Vem, kratko malo zatrdno vem, da so med nauki katoliške cerkve in pravoslavnih cerkva velike razlike. Vem tudi, da to posledično pomeni velike razlike v kulturi, če govorim o odnosu do žensk, do novorojenčkov, do otrok. Samo eno potezo bi vam rada ponudila v uvid in v razmislek: Vsi kristjani smo sprejeti v to občestvo tako, da smo krščeni. Obred se simbolno izvede s tem, da otroka odnesejo v cerkev in da duhovnik opravi ritual. Ko se to zgodi v katoliški veri, otrok ostane lepo oblečen, po temenu mu zlijejo malo vode. Ko se to zgodi v pravoslavni cerkvi v Rusiji (morda tudi v Srbiji), otroka slečejo do nagega in ga potunkajo v mrzlo vodo, tudi pozimi. Včasih delajo to na prostem. Res ne vem, zakaj se ljudem to zdi neznatna malenkost, ki jo lahko mirno spregledamo. Od te točke dalje vam lahko postrežem s tisoč in eno pritožbo, kako težko je priti do takih podatkov, do pojasnil, kako in zakaj so navade nastale, se ohranjajo, se (ne) spreminjajo – in podobno.

Seveda pa se mi zdi lepo in pohvalno, da katoliški list odpira prostor tudi drugim veram in vernikom. Upam, da bo to pospešeno počel naprej. Kar si želim, pa je nepodcenjevalen odnos do bralcev, ki se jim – nam – v glavnem zdi za malo, če jih kdo odpravi kot majhne otroke: Oh, to pa sploh ni važno, pa tudi premajhen si, da bi to razumel ... Ob predstavljanju drugih ver in njihovih značilnosti pa bi se mi zdelo umestno tudi to, da bi nasploh pokazali nekaj bratske solidarnosti. Recimo, da bi podprli prizadevanja muslimanov, da končno dobijo hram, v katerem bi lahko molili. Ali da bi podprli prizadevanja Židov, da dobijo nazaj vsaj drobec tistega, kar jim je bilo zaplenjeno ali kar je bilo oskrunjeno. Mislim, da je katoliška Cerkev nekaj malega dolžna ljudstvu, ki je ustvarilo Staro zavezo, tudi če je to ljudstvo danes navzoče med nami samo simbolno, kot skrajno neznatna manjšina. A s tem se že poučevalsko vtikam v politiko Cerkve, to pa sem (si) obljubila, da ne bom storila.

Za sklep bi ob dnevu sv. Frančiška rada še rekla: Vsi pišoči bi potrebovali več smisla za humor, katoliškemu tisku pa bi to posebej položila na srce. Nekaj duhovitosti, iskrivosti, dobrih stilističnih prijemov in obratov, nekaj prikupne verbalne spogledljivosti bi močno zboljšalo njegovo kvaliteto in poskrbelo za večjo privlačnost. Potem bi bilo manj previdnosti ali celo križanja pred branjem. Od kod imam zdaj to? Tudi za konec vam bom postregla s kosilom. Takole pravi irski vic: Župnik je pri enem od mulčkov, ki so hodili k verouku, poskusil preveriti, koliko se držijo zapovedi in pravil lepega vedenja. Pobaral ga je:
»Pa ko sedete h kosilu, pomolite in se pokrižate, a ne?«
»Oh ne, gospod, to nam pa ni treba. Moja mama dobro kuha.«