Ameriški pisec in časnikar Tom Hoopes na krščanskem spletnem portalu Aleteia v prispevku ugotavlja, da imamo katoličani veliko napačnih predstav o družinah z velikim številom otrok. Kot pojasnjuje avtor, je do tega zaključka prišel na podlagi lastnih izkušenj.



Ko govorimo o naraščaju, ali je bolje imeti več otrok?

Pišem za katoliške bralce in imam devet otrok. Ob teh dveh dejstvih o svojem življenju sem bil doslej soočen že z mnogimi miti katoličanov o številčnih družinah.

Ugotovil sem, da napačne predstave pogosto prihajajo iz dveh virov: od katoličanov z dobronamernimi, vendar zavedenimi voščili, ter katoličanov z dobronamernimi, vendar zavedenimi bratskimi popravki.

Naj pojasnim …

Mit št. 1: Številčne katoliške družine so edine, ki živijo cerkveni nauk.

Leta 1999, ko se je iz radijskih sprejemnikov vsepovsod razlegala pesem Rickyja Martina Livin' la vida loca (Živeti noro življenje), je prišlo do kratkotrajnega poskusa, da bi skovanka Livin' the Vitae Humanae (Živeti z okrožnico Humanae Vitae) postala nekakšna oznaka družin z veliko otroki. Zamisel ni uspela. Iz predloga pa je bilo mogoče povsem jasno ugotoviti eno stvar: brez težav je bilo najti zakonce, ki so živeli po priporočilih iz okrožnice in niso uporablja kontracepcije, saj je bilo potrebno le prešteti njihove otroke.

Vendar to nikakor ne drži. Nekateri pari, ki so široko odprti za življenje, imajo malo otrok, ali pa sploh nobenega. Drugi spet, ki si dejavno prizadevajo, da bi preprečili zanositev, jih imajo več. (Spominjam se predavanja nekega para, ki je svoje otroke prešteval takole: pri tem je odpovedal kondom, pri tem maternični vložek, pri tem ni zagrabila tabletka, pri tem diafragma … zgodba se je končala tako, da sta se zakonca povsem odpovedala uporabi umetne kontracepcije.)

Motivi in življenjske zgodbe drugih ljudi so za nas zaprta knjiga; ne moremo poznati prepričanj ali bioloških podrobnosti drugih ljudi, in tega naj ne bi niti poskušali.

Mit št. 2: Številčne družine na svoje otroke gledajo kot na trofeje, na način, ki ga drugi ne poznajo.

Tej obtožbi sem bil v obliki bratskega popravka večkrat priča. Velike družine lahko v katoliških krogih delujejo pretirano samozavestno in vzvišeno, saj se jim zdi, da so več vredne od drugih.

Vem, od kod ta zamisel: ko očetje govorijo o svojem naraščaju, uporabljajo jezik tekmovalcev (»To sicer ni tekma, če pa bi bila, bi bil jaz absolutni zmagovalec!«), matere pa sijejo od ponosa, ko s svojimi »mladički« v »zakmašnih« oblačilih v domači cerkvi zapolnijo celo klop.

Temu bi oporekal: ne gre za vedenje staršev velikih družin; to je običajno vedenje mater in očetov, ki pa ga drugače zaznavamo pri starših z veliko otroki.

Poznam očete z dvema otrokoma, ki so posebej ponosni, da imajo dečka in deklico, ali dva sinova, ali dve hčerki (»Samo poglej ju, kot njun očka!«). Matere pa žarijo tako ob enem ali dveh malčkih v »zakmašnih« oblačilih kot ob dvanajstih.

Morda resničnostni šovi in nekateri oglasi, ki prikazujejo ponosne družine z veliko otroki, ljudem vzbujajo predstave, da so velike družine drugačne. Morda gre za to, da njihova številčnost pritegne več pozornosti: večsedežni avtomobili in četica lepo oblečenih ter lično počesanih otrok na človeka naredi precejšen vtis. Toda po mojih izkušnjah vsi starši o svojih otrocih razmišljajo kot o svojem največjem dosežku, ne glede na to, koliko jih imajo.

Malce več ponižnosti vseh nas bi se kar spodobilo.

Mit št. 3: Velike družine niso načrtovane družine.

Ta mit sicer ni povsem v skladu z mitom št. 2, vendar ugotavljam, da prav udobno stopata z roko v roki.

Papež Frančišek je povzročil pravo zmešnjavo, ko je dejal: »Nekateri mislijo, da moramo biti kot dobri katoličani podobni zajcem. Ni res! Odgovorno starševstvo!«

Svojo izjavo je nekaj dni kasneje dopolnil s pohvalo številčnih družin, vendar sam menim, da je s tem poskušal doseči dvoje: 1) Sekulariziranemu svetu je želel sporočiti, da katolištvo ne pomeni zgolj imeti toliko otrok, kolikor je človeško sploh mogoče. 2) Katoliškemu svetu pa je želel sporočiti, da Cerkev ne pričakuje velikih družin od tistih, ki jih ne bi zmogli preživljati.

Velike družine je mogoče načrtovati odgovorno; dojenje je lahko eden izmed načinov, kako po naravni poti imeti otroke z ravno pravšnjo starostno razliko. Poznam veliko številčnih družin in večina jih je načrtno želela imeti natančno toliko otrok, kolikor jih imajo.

Mit št. 4: Število članov v družini naj bi sporočalo, kdo smo.

Na koncu koncev se mi zdi, da nam kategoriziranje ljudi po številu družinskih članov prav nič ne pomaga. Ne želim biti v položaju, ko moram zagovarjati število svojih otrok – ne tistim, ki mislijo, da zaradi tega zemlji dolgujem nekakšen davek, in tudi ne tistim, ki mislijo, da se s svojimi otroki le postavljam. Prav tako ne želim, da bi druge zaradi svojega odnosa do velikih družin spravljal v zadrego.

Število družinskih članov na koncu koncev sploh ni pomembno. Najpomembnejši ljudje v zgodovini odrešenja – Joahim in Ana, ter Jožef in Marija – so imeli po enega otroka. Nekateri pomembni ljudje iz ameriške zgodovine – denimo Harriet Tubman (borka za odpravo suženjstva, op. prev.), Susan B. Anthony (borka za pravice žensk, op. prev.), George Washington (prvi predsednik ZDA, op. prev.) in Louie Armstrong (eden najvplivnejših džez glasbenikov, op. prev.) — otrok sploh niso imeli. In da ne omenjam Jezusa ali pa Matere Terezije.

Zato na tem mestu lepo prosim, naj ne bomo ne pregoreči zagovorniki ne preostri nasprotniki določenega števila družinskih članov. Moje geslo za velikost družin bo po novem »živi in pusti živeti«.

Ali z besedami Boba Dylana: »Ne želim tekmovati s teboj, ne želim te premagati, prevarati, ne zlorabiti, ne želim te poenostavljati, te kamorkoli uvrščati, te razčlenjevati ali kategorizirati. … Želim biti le tvoj prijatelj.«

Vir: Tom Hoopes / www.aleteia.org

Foto: splet