Naslednje leto bo društvo praznovalo 30 let obstoja, seveda pa ima tudi svojo »predzgodovino«, ki sega v osemdeseta leta prejšnjega stoletja: ob robu znamenitega teološkega tečaja na ljubljanski Teološki fakulteti so se namreč porodile pobude, ko so pripeljale do ustanovitve najprej Nadškofijskega odbora za izobražence, nekaj pozneje pa do širše povezovalnega Medškofijskega odbora za izobražence. Začetki takšnega povezovanja in tako tudi javnega nastopanja niso bili ravno preprosti, saj so bili redki, ki so se v tistem času želeli izpostavljati kot katoliški izobraženci, po drugi strani pa so v tem okviru nastajale številne uspešne pobude, kot so bile – v sodelovanju s študenti – revija Tretji dan (ki je po nekajletnem premoru zdaj spet zaživela pod okriljem Teološke fakultete Univerze v Ljubljani), predavanja, mednarodna posvetovanja, pomembno mesto pa je imelo tudi povezovanje z izobraženci iz zamejstva in izseljenstva.

Leta 1994 se je Medškofijski odbor za izobražence preimenoval v društvo Slovenski katoliški izobraženci, ki ga od junija 2004 vodi profesor z Medicinske fakultete dr. Jože Balažic (nasledil je dr. Franceta Cvelbarja). Tisto leto smo tudi objavili pogovor z dr. Balažicem in njegove besede o pomisleku, ali organizacijske oblike, ki si dajejo pridevnik »katoliški«, ne vodijo le v nekakšen družbeni geto katolištva, tudi do danes ohranjajo veljavo: »Naše društvo vsekakor nima namena, da bi se zapiralo v ozek, izoliran krog. Društvo je široko odprto. Simpatizer društva je lahko marsikdo, ne le akademsko izobraženi ljudje. Če pa govorimo o ožjem segmentu članstva, mislimo predvsem na izobražence v pravem pomenu besede. To so ljudje, ki so po svoji izobrazbi poklicani, da nekaj naredijo - pa ne samo v okviru dolžnosti, ki jim jih nalaga poklic, temveč tudi mnogo širše, skozi sodelovanje pri projektih, ki presegajo ožje področje poklicnega življenja. To je glavno geslo takšnih združenj: da skušajo delovati širše in tako vplivati ne nazadnje tudi na javno mnenje. Seveda so takšna društva nepolitična v ožjem razumevanju tega pojma. Ni prav, da se neko društvo ukvarja s politiko, da se dosledno veže na čisto določeno politiko ali politično situacijo. To ni namen izobraženskega društva, temveč predvsem izobraževanje, izpopolnjevanje in prosvetljevanje.«

Občni zbor je soglasno za predsednika znova izvolil dr. Jožeta Balažica, tri podpredsedniška mesta pa zasedajo dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jožef Muhovič in dr. Aleš Maver.

Temu namenu sledi društvo SKI tudi danes, zdaj tudi v nekoliko prenovljenim vodstvom. V petek, 17. marca, je namreč društvo v ljubljanskem stolnem župnišču sklicalo volilni občni zbor, na katerem so prenovili vodstveno strukturo, s katero bodo kmalu vstopili v 30. leto delovanja. Občni zbor je soglasno za predsednika znova izvolil dr. Jožeta Balažica, tri podpredsedniška mesta pa zasedajo dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jožef Muhovič in dr. Aleš Maver. Za tajnika je bil izvoljen dr. Matija Cencelj (ki to vlogo opravlja že četrt stoletja); za člane upravnega odbora so bili izvoljeni: dr. Helena Jaklitsch, dr. Andrej Fink, dr. Erika Jazbar, prof. Jože Bartolj, dr. Renato Podbersič, Jernej Markelj, Vlasta Doležal Rus in Sebastijan Magdič; v nadzorni odbor so bili izvoljeni: dr. Gregor Greif (predsednik), ing. Matej Kovač in ing. Janko Korošec; v častno razsodišče so bili izvoljeni: dr. Tomaž Kranjc (predsednik), prof. Marija Maletin in ing. Anton Kokalj.

Publicist dr. Boštjan Marko Turk je zbranim predstavil svojo knjigo Vojna za mir, v kateri analitično secira globoko duhovno krizo v Evropi, ki je povezana z opustitvijo krščanstva kot temelja, na katerem je nastala zahodna civilizacija.

S katerimi izzivi se bo društvo (v letu 2023 načrtujejo pripravo več dogodkov in izid ene številke društvene revije Zrno) srečevalo v bližnji prihodnosti je nakazal vsebinski del petkovega večernega srečanja. Njegov gost je bil profesor s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in odmevni publicist dr. Boštjan Marko Turk. Zbranim je predstavil svojo knjigo Vojna za mir, v kateri analitično secira globoko duhovno krizo v Evropi, ki je povezana z opustitvijo krščanstva kot temelja, na katerem je nastala zahodna civilizacija.

Kot pravi pisec, je knjiga Vojna za mir knjiga o Sloveniji in knjiga o Evropi. Vprašanje, ki si ga z njo zastavlja, je, zakaj so stvari v tridesetih letih od demokratizacije v Sloveniji krenile takšno pot, na kakršni smo danes: pot nazadovanja. Knjiga želi biti v tem oziru nekakšen »priročnik za razumevanje časa«, v katerem smo. V tej luči prinaša tudi odgovor na to, zakaj je prišlo do največje krize sedanjega trenutka: do ruske agresije na Ukrajino. Boštjan M. Turk odgovor na to vprašanje vidi v šibkosti Zahoda, in sicer v šibkosti, ki se je začela z največjo civilizacijsko spremembo sodobnosti, to je z letom 1968. Tedanja revolucija v Parizu in drugod po Evropi je pomenila spremembo v družbeni in predvsem v vrednosti sestavi starega sveta. Ker sta bili Slovenija in Jugoslavija tedaj del vzhodnega bloka, se to tedaj pri nas ni neposredno odrazilo, smo pa danes že popolnoma del te zgodbe.

Ali avtorjeva kritika sedanje šibke Evrope pomeni, da je njegovo delo kakor koli »evroskeptično« naravnano? Odgovor je jasen ne.

Ali avtorjeva kritika sedanje šibke Evrope pomeni, da je njegovo delo kakor koli »evroskeptično« naravnano? Odgovor je jasen ne. Evropska unija (EU) je po njegovih besedah najboljša odločitev, ki jo je Republika Slovenija sprejela po tem, ko je dosegla svojo osamosvojitev. A hkrati opozarja: EU v takšni obliki, v kakršni je danes, ne more obstati oziroma bo princip, po katerem jo vodijo, prispeval k njenemu propadu. Ta princip pa je, kot podprto z javno dostopnimi podatki trdi Turk, princip lobiranja: 75 % odločitev, ki so sprejete v EU, sprejema zgolj na osnovi lobiranja. To pa postavlja naslednje veliko vprašanje, s katerim se sooča knjiga, namreč vprašanje o tem, kdo zastopa interese koga. Evropa je bila zgrajena na načelu, da so njeni ustanovni očetje (Schuman, Adenauer) zastopali obči interes, torej interes skupnosti oziroma držav. Danes Bruselj ta interes zastopa v zelo dvomljivi meri. Potrebne bodo torej spremembe, k njim pa je poklican skozi ozaveščeno držo vsak posameznik, kristjan še posebej.