Proces slovenskega osamosvajanja se ni začel pred dobrimi 30 leti, temveč neposredno po 1. svetovni vojni, uvodoma poudari zgodovinar dr. Stane Granda. Ob koncu 80. let pa ga spodbudijo znamenito razkritje pesnika Janeza Menarta o načrtih za zatrtje slovenskega jezika, 57. številka Nove revije … »Katoličani so zaradi posledic medvojne in povojne represije, od katere si še do danes niso opomogli, bolj v ozadju, saj so imeli najbolj tragično izkušnjo boja za človeško, kaj šele intelektualno preživetje. Vseeno pa so katoličani prispevali maso, ki je 'slovenski osamosvojitelji' niso imeli, in osamosvojitvi prinesli mednarodno podporo, ključno za njen uspeh,« podčrta Granda.

Slovenski katoličani bi morali imeti moralno-verski minimum, preko katerega ne bi mogel in smel nihče. Manjka nam politična in verska izobrazba, morda celo higiena. (Stane Granda)

V zgodovinskih trenutkih so bili vodilni katoliški politiki – moralni teolog dr. Ivan Štuhec izpostavi prvega premierja Lojzeta Peterleta in člana predsedstva Ivana Omana –, ponosni na svojo katoliškost. »Svoje prepričanje so javno zagovarjali in ga manifestirali. Med katoličani so bili vsi demokrati, nihče ni jokal za egiptovskimi lonci jugoslovenarstva in komunizma. Predstavljali so korektiv v tedanji situaciji. Predvidevam, da so šli s poštenimi nameni v odprto sodelovanje tudi z zagovorniki bivšega sistema. Pri tem se je pokazala naivnost in neizkušenost v političnem življenju, iz katerega so bili kristjani pol stoletja izločeni,« pojasnjuje Štuhec. To pusti posledice, še doda – kristjan težko verjame, da se ti nekdo laže v obraz in plete prevaro, teh je bilo tudi po osamosvojitvi veliko.

Tudi Granda je pri takratnih katoliških politikih občudoval ponos in srčnost, pogrešal pa večjo politično izobrazbo. »Slovenski katoličani bi morali oblikovati novo, osamosvojitveno politično kulturo. Imeli smo dediščino, srčnost, premalo pa znanja in sposobnosti, morda se niti ni dalo. V slovenski družbi manjka temeljnega civilizacijskega spoštovanja do vernih. Za mnoge velike osamosvojitelje, izjema sta pokojni Ivan Oman in Janez Janša, smo še vedno drugorazredni. Mnogi se niso mogli otresti dediščine komunizma,« je neposreden dr. Stane Granda.

Dr. Stane Granda: »Slovenski katoličani bi morali imeti moralno-verski minimum, preko katerega ne bi mogel in smel nihče. Manjka nam politična in verska izobrazba, morda celo higiena.« FOTO: Tatjana Splichal
Nadškof Šuštar ključna figura

Sogovornika sta si enotna, da je bil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar med ključnimi figurami prelomnega časa. Da ga je Sveti Duh poslal v Slovenijo tako kot Karla Wojtylo za papeža, je prepričan dr. Ivan Štuhec. »Razen izjem, kot je bil škof Grmič in njemu zvesti sledilci, je celotna katoliška skupnost podpirala nadškofa Šuštarja in Komisijo Pravičnost in mir. Duhovniki po terenu so se odločali na podlagi svojih izkušenj in strahu, ki so ga nosili v sebi, zato je bilo pomembno, kaj je delal prvi mož v Cerkvi,« je poudaril Štuhec in dodal, da je imela tudi slovenska politika srečo, da je nadškofa Šuštarja poznala vsa evropska katoliška vodstvena struktura in je »lahko poklical v marsikateri kabinet, Milan Kučan pa kvečjemu v Moskvo«.

Po rezultatih strank, ki sta bili nazorsko blizu kristjanu, SLS in SKD, je sklepati, da so katoličani odigrali ključno vlogo. Večina jih je bila proti komunističnemu sistemu, ki nas je sistematično poniževal in postavljal v položaj drugorazrednosti. (Ivan Štuhec)

Tudi dr. Stane Granda ob vselej pogumnem in neposrednem dr. Antonu Stresu, dr. Ivanu Štuhecu in dr. Janezu Juhantu, ki »se ni ne skrival ne šparal«, poudari še vedno ne dovolj (o)cenjeno delo nadškofa Šuštarja, ki ga imenuje kar za dejanskega zunanjega ministra slovenske osamosvojitve. »Ne podcenjujem zaslug dr. Dimitrija Rupla, toda v ključnih urah nas je reševal dr. Šuštar. Ni bilo pomembnega Evropejca, čigar številke ni imel v svojem notesu. Po svojem mednarodnem ugledu je vse presegal. Poglejte samo, kaj je v tem pogledu pomenil Kučan – tudi Peterle, ki je užival večji ugled v tujini kot doma, ga je nekajkrat presegal,« je prepričan Granda.

Kako pa je bilo z vlogo katoliškega volilnega telesa v procesu osamosvajanja? »Po rezultatih strank, ki sta bili nazorsko blizu kristjanu, SLS in SKD, je sklepati, da so katoličani odigrali ključno vlogo. Večina jih je bila proti komunističnemu sistemu, ki nas je sistematično poniževal in postavljal v položaj drugorazrednosti,« razmišlja Štuhec. Pomembna je bila tudi vloga slovenskih izseljencev, ki so pritiskali na vlade držav, v katerih so živeli, njihov glas je prihajal do ključnih svetovnih voditeljev. »Sanjali so dan, ko bo padel komunizem in se bodo lahko vrnili v domovino. Žal se je politika po letu 1992 obrnila v prokomunistično smer in so naši zvesti domoljubi doživeli še eno razočaranje.«

Dr. Ivan Štuhec: »Eden od očitkov pred 30 leti je bil, da so katoličani v politiki nevešči tega posla. Logično, saj se niso imeli možnosti nikjer kaliti!« FOTO: Tatjana Splichal
Manjkalo Andrejev Capudrov

Da je katoliško občestvo »drugorazrednih državljanov, ki so nastopali kot dobri Slovenci, vredni svoje dediščine«, označevala vera in ne politika, podčrta dr. Granda in obžaluje, da jih »katoliški del osamosvojiteljev ni znal prebuditi v tipični krščanskosocialni drži. Preveč so bili zmešani od kocbekovcev, političnih naivnežev brez primere.« Po njegovem so slovenski katoličani reševali Demos, manjkalo pa je izobražencev tipa Andrej Capuder. Granda je prepričan, da katoliško volilno telo ni obstajalo, bili so le volivci – katoličani, s čimer ni nič narobe, le treba bi bilo doseči vsaj minimalno spoštovanje.

In kako so katoličani krepili mednarodni ugled Slovenije? Ivan Štuhec: »Naši diplomati so bili vsi vplivni Slovenci, ki so lahko potrkali na mnoga vrata. Moja zgodba: nemška redovnica, ki me je dobro poznala, je v zadevi Slovenije klicala do Kohlovega kabineta, organizirala srečanje s poznejšim predsednikom Evropskega parlamenta Hans-Gertom Pötteringom – vsak, ki je lahko pri kom zastavil pravo besedo o stanju v razpadajoči Jugoslaviji, je bil neformalni diplomat.« S Štuhecem se Granda strinja glede vloge katoličanov v slovenski diaspori: »Mar vemo, kaj je opravil ddr. Maksimilijan Jezernik in rimski krog, pa dr. Janez Zdešar in nemški krog, ameriški Slovenci? Slovenski katoličani smo bili v času osamosvojitve edini subjekt z mednarodnimi povezavami. Vsekakor je njihov delež podcenjen – po njihovi krivdi.«

Dr. Stane Granda je zgodovinar, dr. Ivan Štuhec pa moralni teolog.

In kako je danes?

Po besedah Staneta Grande enotnost med katoliškimi volivci ne obstaja, kar niti ni slabo: »Vendar nas morajo primeri, kot je Marjan Šarec, ki je svoje versko prepričanje, če je to pristno, valjal po blatu, prestrašiti. Slovenski katoličani bi morali imeti moralno-verski minimum, preko katerega ne bi mogel in smel nihče. Manjka nam politična in verska izobrazba, morda celo higiena.«

V 30 letih se je veliko spremenilo, tudi slovenski katoličan se v politiki vse bolj profesionalizira, pravi Ivan Štuhec: »To je prava pot. Prihaja mlada generacija politikov, ki se v sedanji vladi zelo dobro pozicionira. Če bi se s kadri delalo še bolj sistematično, kot se je, bi bilo stanje še boljše. Eden od očitkov pred 30 leti je bil, da so katoličani v politiki nevešči tega posla. Logično, saj se niso imeli možnosti nikjer kaliti!« Danes je drugače in smo lahko veseli mladih perspektivnih politikov.