Robert Chelhod, 59-letni dipl. inž. kemije, se je rodil v Alepu v Siriji v katoliški družini, odraščal pa je v Bejrutu v Libanonu. Kot laik z zaobljubami je 22 let deloval v Siriji, šest let v Libanonu in tri leta v Alžiriji. Je voditelj lokalne skupnosti Gibanja fokolarov v Alepu, vodja pobude 15 dobrodelnih projektov Semena upanja in sodelavec krajevne Cerkve. Pred rehabilitacijo v enem izmed slovenskih zdravilišč je o svoji preizkušeni domovini spregovoril tudi za Družino. 

Celoten pogovor si preberite v novi številki tednika (17/2022).

Kakšna je bila Sirija pred vojno?

To je bila čudovita dežela, dežela blaginje, miru in sožitja. Alep je bil čudovito mesto, z velikimi razvojnimi možnostmi. V njem je živelo veliko kristjanov, navzoče so bile krščanske cerkve različnih obredov in cerkveno življenje je bilo pestro. Od 23 milijonov prebivalcev je bilo 11 % kristjanov, več kot 2 milijona, ostala pa jih je samo še desetina. Na oblasti je bila laična vlada, ki je spoštovala vse verske skupnosti. Navzoče so bile številne moške in ženske redovne ustanove, z mnogimi dejavnostmi po župnijah. Poleg tega je vladalo spoštovanje med kristjani in muslimani. V Siriji nismo poznali medverskih konfliktov. Imeli smo versko svobodo in vsa verstva so imela enake pravice. Obenem vlada ni dopuščala verskega fanatizma, zlasti islamskega fundamentalizma. Kristjani smo lahko hodili v svojo cerkev in imeli javne procesije, muslimani pa v svoje mošeje.

V času vojne kroži zelo veliko finančnih sredstev, s katerimi jo financirajo, kroži veliko denarja in vsega. Danes nas tare embargo, vse je drago.

Kakšno pa je danes stanje v državi? Se družba ureja, se razmere izboljšujejo? Kako vam gre?

Gre nam slabo. Zelo slabo. Žal. Mene srce boli, ko mnoge slišim, da pravijo: »Med vojno je bilo bolje.« V času vojne kroži zelo veliko finančnih sredstev, s katerimi jo financirajo, kroži veliko denarja in vsega. Danes nas tare embargo, vse je drago, življenjski stroški so visoki, veliko je revščine, tujih investicij ni. Alep je bil industrijsko mesto in se nikakor ne more pobrati, ker ni dovolj vloženega denarja. Sirija zaradi sankcij ne more prejemati denarja, njene banke so blokirane. Po svetu je razseljenih veliko Sircev, ki bi lahko pošiljali denar vsaj za vzdrževanje svojcev ali prijateljev, po 100, 200 evrov, na primer, vendar ga ne morejo pošiljati, morajo poiskati nekoga, ki ga bo fizično prinesel.

V Siriji imamo elektriko le 2 uri na dan!

Torej glavna težava ostaja embargo …

Embargo je zelo velik problem. Gre za veliko laž, saj prizadene prebivalstvo in sploh ne prizadene struktur oblasti. Na vsak način ga je treba odpraviti, kajti prav v ničemer ne prispeva k rešitvi političnih težav z vlado. Tisti, ki so v vladi, živijo naprej brez težav ne glede na embargo. Za ljudstvo pa to ne velja. Si predstavljate: v Siriji imamo elektriko le 2 uri na dan! Manjka plinskega olja, in ko pride zima, je v Alepu pa tudi drugod zelo mrzlo in ni plina ali plinskega olja za ogrevanje. Ljudje živijo prikrajšani za osnovne življenjske potrebščine. Minimalna mesečna plača je 20 evrov, kilogram mesa pa stane 6 evrov. Družine ne zmorejo zagotoviti otrokom niti osnovne prehrane. Še bolj primanjkuje zdravil in možnosti za zahtevnejše zdravstvene posege.