Katere svetopisemske ženske navdihujejo sodobne Slovenke, smo povprašali Lucijo Čakš, Barbaro Kastelec, s. Ivo Horvat, Klavdijo Kralj in Manco Hribar.

Manca Hribar, pevka: Marija Magdalena

Manca Hribar. FOTO: Urška Bernik

Ob vprašanju, kateri svetopisemski ženski sem najbolj podobna, sem bila prvi hip, priznam, kar malo v zadregi. Kateri od njih, ki so za Boga živele in bile zanj celo pripravljene darovati svoje življenje, bi bila lahko jaz, grešnica, sploh podobna? Prvi vihar misli je hitro ustavilo spoznanje – saj nam vendar Bog v svetem pismu spregovori tudi in morda najbolj skozi tiste, ki so sprva živeli daleč stran od Resnice.  A se jih je vseeno dotaknil, njegov dotik pa jih je spreobrnil. Ena takšnih, katere spreobrnenje se me vedno znova dotakne, je Marija Magdalena. Navdušuje me njena neverjetna moč, da pusti svojo preteklost za seboj in postane Jezusova služabnica. Ko mi je težko, ko padem in izbiram poti, na katere tudi nisem najbolj ponosna, se spomnim, da nam Bog včasih najglasneje spregovori ravno po naših šibkostih. Magdalena predstavlja upanje, da sem v Božjih očeh vedno ljubljena, tudi v svoji nemoči.  Da je božje usmiljenje brezmejno in božja ljubezen brezpogojna. 

Barbara Kastelec, koordinatorka revijalnega programa pri Družini: Mojzesova mama

Barbara Kastelec. FOTO: Tatjana Splichal

Različne okoliščine mi v spomin prikličejo nekatere ženske svetopisemske like. Nedavno me je nagovorila zgodba Mojzesove matere, ki je sledila navdihu, v košaro povila svojega sina in ga spustila po reki Nil. Hčer Mirijam pa je poslala v izvidnico gledat, kaj se bo s košaro zgodilo. Ta je bila v pravem trenutku na pravem mestu in je zatem faraonovi hčeri ponudila Mojzesovo mamo kot dojiljo. Kakšna drznost in iznajdljivost se lahko prebudita v nas! Jabolko ne pade daleč od drevesa; Mojzes je nekaj desetletij pozneje, kot njegova mati, hodil po novi, neuhojeni poti vere čez Rdeče morje. Tudi sama bi si želela te vere v nepredvidljivih okoliščinah. Njena zgodba mi je zagotovo lahko navdih pri iskanju rešitev v drobnih vsakodnevnih zapletih.

S. Iva Horvat, redovnica: Marija 

S. Iva Horvat. FOTO: osebni arhiv

Kot sestra Frančiškanka Marijina misijonarka se Bogu izročam po zgledu Marije in zato je tudi ona zame ta svetopisemska žena, ki si ji želim biti najbolj podobna. V vsakdanjem življenju se trudim, da bi tako kot ona hranila v svojem srcu Božje besede in jih premišljevala, predvsem pa me Marija uči, kako v vsaki situaciji reči „Da” Bogu. Uči me, kako se odpovedati svojim načrtom in mojemu pogledu na življenje in sprejeti Božji načrt in Njegov Božji pogled. Odkrivam, da to zame dejansko pomeni, da ne sprejemam ničesar, kar ni Bog oz ni od Boga. Morda se sliši nemogoče in pretežko, vendar me Marija uči še nečesa: Ko živim v prepričanju, da je Bog Ljubezen, da me On ljubi z vsem kar sem, takrat si tudi iz vsega srca želim in si prizadevam biti podobna Tistemu, ki me ljubi in ni nič pretežko. In Marija je vedno želela biti samo podobna Bogu. In v tem želim biti jaz podobna Mariji.

Klavdija Kralj, pedagoginja: Judita

Klavdija Kralj z možem Janezem Ciglerjem Kraljem. FOTO: Vid Ponikvar

"Tvoja moč ni v množici, tvoja oblast ne sloni na močnih; ti si Bog ponižanih, pomočnik majhnih, zaščitnik slabotnih, branitelj preziranih, rešitelj obupanih." Jdt 9,11

Med ženami iz Svetega pisma me najbolj nagovarja Judita. Prva misel nanašajoč se na Judito je lepota in bogaboječnost, ki se je razkrila v neustrašni vologi biti Njegovo orodje. V molitvi je spoznala, da lahko z božjo pomočjo ukane najmogočnejšega vojskovodjo Holoferna in izpriča vsemogočnost Boga. V napadu je uporabila svoje ženske čare in žensko moč; v vsej polnosti je uporabila podarjene ji darove. Izpolnjevale je vse Božje zakone in mu v ponižnosti služila, kljub temu, da življenje ni šlo po njenih načrtih, a prav zato je zorela za nekaj večjega in ohranila božje ljudstvo, da je v svobodi slavilo Najvišjega.

Lucija Čakš, novinarka in pisateljica: Abigajila

Lucija Čakš. FOTO: Vid Ponikvar

V otroštvu sem od svetopisemskih žena najbolj občudovala Judito. Kot sestra treh starejših bratov sem si želela, da bi tudi jaz kakšno zagato lahko preprosto rešila z močjo in silo. Da bi se kot takrat priljubljene knjižne in filmske junakinje znala boriti, mečevati, streljati z lokom ...

Po dvajsetem letu so mi bile vse bolj blizu različne svetopisemske matere. Morda od vseh še najbolj Hana, ker sva obe rodili Samuela.

Lani, ob branju Stare zaveze pa me je zelo nagovorila zgodba Abigajile. Opisana je kot bistra. Kot poštena ženska, ki se zna dobro izražati. S svojo modrostjo (pa tudi svojeglavostjo) je preprečila masaker dveh vojska in bila za to nagrajena – poročila se je s kraljem Davidom. Z leti tudi sama vse bolj vidim, da kakšna pametna beseda, kak moder uvid, izrečen na pravem mestu, lahko veliko zaleže. Kot Abigajila bi rada bila ženska, ki zna spregovoriti modro, preudarno in ob ravno pravem trenutku.