Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 21,28-32)

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sinova. Stopil je k prvemu in rekel: 'Sin, pojdi danes delat v vinograd!' Ta je odgovoril: 'Nočem.' Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: 'Grem, gospod,' vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.«

Video razlaga za otroke

Javni grešniki pred verskimi voditelji

Piše p. Milan Bizant

To priliko je Jezus povedal verskim voditeljem. Bili so prepričani, da so že na cilju, zato niso potrebovali Božjega odrešenika. Zavračali so Jezusa in s tem odrešenje. Da bi jim pomagal, da bi se soočili s svojo zaprtostjo, jim je povedal priliko.

Cestninarji in grešniki pojdejo pred vami

Soglasni so, da je prvi sin na boljšem glede izpolnitve očetove volje. Kdo je ta prvi sin? Jezus jasno pove: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Kar jim je Jezus rekel, jih je moralo strašansko zaboleti. To sta bili dve najbolj zgražanja vredni kategoriji javnih grešnikov in grešnic. In da so ti bližje odrešenju, kot pa so v javnosti spoštovani religiozni voditelji, ki so bili dokaj neoporečni glede moralnih in religioznih norm!?

Bodimo pozorni. Jezus ne postavlja teh dveh kategorij za zgled, češ: tako živíte kot oni in boste blizu odrešenja. Pač pa: za vstop v Božje kraljestvo je manj usodna njihova očitna zgrešenost kot pa vase zaverovana pravičniškost in samozadostnost izpolnjevalcev črke predpisov. Očitno so bili grešniki in grešnice bolj odprti za prepoznavanje svoje bedne resnice (in jasna Krstnikova beseda jim je k temu pomagala) ter so zahrepeneli po Božji ljubezni (ki jo je podaril Kristus). Gre za srce, ki je mehko, odprto, iskreno. Le ponižno srce zmore priznati zgrešenost in se pokesati.

Za duhovno življenje so manj nevarne navzven vidne in izražene grešnosti kot pa bolj prikrite.

Krščanska duhovna tradicija prinaša spoznanje, da so za človekovo duhovno življenje manj nevarne navzven vidne in izražene grešnosti (npr. požrešnost, prepirljivost itd.) kot pa bolj prikrite (npr. napuh, ošabnost itd.). Jezusov evangelij je jasen: cilj je Božje kraljestvo; Očetova ljubezen, ki jo Jezus prinaša v človeškost. Na človeku je, da sprejme, kako zelo je ljubljen od Boga Očeta, in da to ljubezen deli z bližnjimi. Tako se rojeva občestvo ljubljenih Božjih otrok.

Izpolnjevanje predpisov ali sprejemanje ljubezni

Religioznih predpisov niti ni tako težko izpolnjevati. Bolj skrivnostno je pustiti se ljubiti od Boga in ljubiti po božje. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21).

Ne prezrimo: Jezus ne reče voditeljem, da ne bodo nikdar vstopili. Pač pa, da bodo s takšno zaprto držo, ko mislijo, da ne potrebujejo ljubezni, zelo težko vstopili. Preveč ponosni in ošabni so, da bi sprevideli in priznali svojo zablodo, se pokesali ob besedah Krstnika in se odprli Očetovi ljubezni, podarjeni po Kristusu. Sprejeti Kristusa pomeni sprejeti kraljevanje Očetove ljubezni, ki edina očisti in nas naredi sposobne ljubezni.

Zares vzeti Boga ne pomeni samo, da vestno upoštevamo religiozne predpise, pač pa še mnogo bolj, da sprejemamo ljubezen, ki jo ima Oče po Kristusu do nas.