Današnje verske in kulturne razmere »zahtevajo v veri dozorele katoličane in misijonarske krščanske skupnosti, ki vsem ljudem pričajo o Božji ljubezni. Oznanjevanje evangelija upanja mora zato podpirati prehod od vere, kot jo podpira družbena tradicija in je seveda (tudi vredna spoštovanja), k bolj osebni in zrelejši, prepričani veri« (CE 50).

Mislim, da je sedaj dozorelo spoznanje, da je treba zastaviti katehetsko delo ne več okrog otrok, marveč okrog odraslih, ne da bi opustili katehiziranje otrok.

Kakšni so današnji starši prvoobhajancev?

Starši otrok prvoobhajancev so stari med 30 in 40 let. Po­greznjeni so do vrha glave v miselnost časa in doživljajo na sebi krize zakona, družine, službe, dela, starosti, upravljanja, vesti, vzgoje, vere in nevere ... 

Dejstvo pa je, da ne morejo biti tako brezupno razkristjanjeni, če imajo otroke pri verouku in želijo, da pristopijo k obhajilu. Zakaj ne bi na njih gradili katehetskega načrta bolj kot na njihovih otrocih? Ne pozabimo: ključno vprašanje je bivanjsko vprašanje staršev kot zakoncev in kot odraslih.

Ne morejo biti tako brezupno razkristjanjeni, če imajo otroke pri verouku in želijo, da pristopijo k obhajilu.

Povsod se ubadamo z vprašanjem, komu so taka srečanja namenjena. V praksi imamo pretežni del mater, manjši del očetov, redkokje oba zakonca. Dopustiti moramo pluralizem praks. Vendar zavestno težiti za tem, da prideta h katehezam za starše oba zakonca oz. starša. Reči moramo, da ima sedan­ji rod staršev posluh za to.

S starši govoriti odraslo

Delo s starši je drugačno kot delo z otroki. Ni težje, zato se ga ni treba bati, temveč drugačno. Vsebina mora biti izpričana s sodobno govorico. Odrasli mora biti prijetno presenečen, da ga predstavniki Cerkve na­govarjajo z govorico, ki jo razume in ga prizadeva.

Delo s starši je drugačno kot delo z otroki. Ni težje, zato se ga ni treba bati, temveč drugačno.

Sodobni človek se na različne načine izobražuje in usposablja vse življenje. Zato se mu v kontekstu časa pravzaprav tudi kateheza odraslih zdi samoumevna, če jo seveda primerno predstavimo.

Učinki kateheze staršev prvoobhajancev

Po več kot tridesetletnem delu s starši prvoobhajancev ugotavljam, da tisti, ki so odrasli v osebni veri, nimajo nepremostljivih težav s posredovanjem vere lastnim otrokom: večina otrok, ki odrastejo v družinah, kjer bi starše lahko označili kot odrasle kristjane, ostane dejavnih v Cerkvi tudi po dobi odraščanja.

Izkušnje kažejo, da starši radi hodijo h katehezi, ko začutijo, da je to prostor, kjer lahko spregovorijo o vsebinah, ki so v službi in okolju, kjer živimo, skoraj tabu. Takšni pogovori jih tudi opogumljajo, da laže zagovarjajo svoje stališče v širšem okolju.

Ne podcenjujmo staršev!

Čeprav je raven verskega znanja in dostikrat tudi krščanskega življenja staršev pod pričakovanji Cerkve, zaradi tega staršev ne smemo podcenjevati v intelektualnem in moralnem pomenu, kot da si ne želijo biti dobri zakonci in starši.

Toda to so ljudje, ki gledajo isto TV kakor mi, berejo iste revije in časopise, včasih še več kot mi, pogovarjajo se v službi in med seboj o tem in onem, čeprav bolj mimogrede ... Med njimi jih je kar nekaj, ki so osebnostno, intelektualno in odzivno pred nami in vnašajo kakovost v skupino.

Večina staršev rada prihaja na dobro pripravljena srečanja in sprejme katehezo, če je ta najprej naša osebna kateheza in ne samo formalnost, ki bi jo lahko tudi kar prebrali.

Staršev ne smemo podcenjevati v intelektualnem in moralnem pomenu, kot da si ne želijo biti dobri zakonci in starši.

Nič brez očeta!

Staro je že pedagoško spoznanje, da bo kateheza brez staršev težko pognala korenine. Staro je tudi že spoznanje, da je nosilec in spodbujevalec otrokovih vrednot oče. Očetova navzočnost v otrokovem razvoju je vedno potrebna. V tem obdobju se materina vloga zniža, očetova pa zelo poveča. Zato bomo morali najti vsa razpoložljiva pota oznanjevanja in motiviranja, da sedemo skupaj tudi z očeti.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (02/2023).