Slovenski katehetski urad je med 23. in 25. januarjem organiziral že 53. katehetski simpozij, tokrat z naslovom Katehet – odrasli med odraslimi. Vseslovenski simpozij je potekal v spletni obliki, na škofijski ravni pa so kot odmev pripravili katehetske dneve v živo. Osrednja tema je bila kateheza, namenjena odraslim, predvsem staršem. Na prvem srečanju je o metodološkem pristopu pri delu z odraslimi predaval dr. Tadej Stegu, drugo srečanje je zaznamovalo razmišljanje mag. Luka Mavriča, tajnik Nadškofijskega urada za družino, o življenjski situaciji današnjih staršev. Na tretjem večeru pa so zbrani na spletni platformi Zoom prisluhnili štirim pričevanjem, ki jim je sledila diskusija okoli 200 udeležencev v majhnih skupinah.

Preizkušati različne pristope

Sonja Mlakar Kreft, dolgoletna katehistinja v koroških župnijah, želi staršem poleg organizacijskih informacij predajati tudi vsebino. Skozi leta je doživela zelo različne načine dela z njimi, v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, kjer deluje zadnjih 11 let, pa so »v ospredje postavili delo z odraslimi, saj zgolj delo z otroki ne rojeva sadov,« je pojasnila. »Poleg klasičnega verouka so se rodili različni programi za zakonce in družine, kamor so vpeti tudi starši veroučencev. Seveda pa ostaja delež staršev, ki samo pošiljajo otroke k verouku, in približati se želimo tudi njim.«

Sonja Mlakar Kreft, katehistinja v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec. FOTO: osebni arhiv

To nikoli ni preprosto, a vedno znova iščejo poti in nove pristope. »Na srečanja s starši veroučencev smo najprej vabili gostujoče predavatelje. Odziv ni bil zares dober, zato sva se z župnikom poskusila še bolj približati staršem – program zanje sva pripravila med veroukom, ko so pripeljali otroke. A tudi tu ni bilo odziva,« našteva. »Sledila so mesečna srečanja z veroučenci in starši, kjer je duhovnik podal kratko katehezo. Na to smo prejeli kar nekaj lepih odzivov. Potem smo začeli s programom Alfa in nekaj podobnega želeli ponuditi tudi staršem. Pripravili smo nekaj srečanj posebej zanje in odziv je bil dober, a kot najustreznejša se je v iskanju stika s starši izkazala družinska kateheza,« ugotavlja.

Z epidemijo so srečanja s starši preselili na splet in jih tam tudi ohranili. Zakaj? »Udeležba je večja, udeležence pa lahko razdelimo v več sob, kar v živo marsikje ni mogoče,« pojasni. »Na vsakem srečanju ima duhovnik katehezo, poiščemo pa tudi pričevalca, ki spregovori o svoji izkušnji, povezani s temo srečanja. To najbolj nagovarja. Sledi še pogovor po skupinicah, kamor se vključi, kdor želi.« Dodala je še, da je za stik s starši dobro izkoristiti tehnologijo, ki je na voljo. Tu in tam, npr. pred prazniki, jim lahko kateheti pošljejo kakšno spodbudo, za kar so po njenih besedah vsaj nekateri starši zelo hvaležni.

Nagovarja pristen stik

Benjamin Siter, voditelj Društva Družina in Življenje, je spregovoril o njihovem delu z zakonci. Ključno se jim zdi, da se pari, ki se pridružujejo, čutijo sprejete. »Trudimo se jim pokazati, da nam je mar zanje. Ne nagovarjamo vseh ljudi enako,« razmišlja. Vsakemu paru se želijo približati tam, kjer je – na različnih točkah odnosa z zakoncem, Bogom in bližnjimi. »Vstopno mesto je temeljni seminar, sledi nadaljevalni seminar, zdaj pa razvijamo tudi tematske seminarje, s katerimi želimo podpreti zakonce na področjih, ki jih žulijo.« Omenil je teme starševstva, spolnosti, financ in medgeneracijskega sobivanja. »Močno vstopno mesto so tudi tedni duhovnosti za družine v Veržeju,« je dejal. »Gre za odlično kombinacijo druženja, dopoldanskega časa predavanj in popoldanskega časa za družine. Zaznavamo velik interes za »biti skupaj«, ljudje pogrešajo skupnostni vidik. Dobivamo odzive staršev, kako je pomembno, da otroci vidijo, da obstajajo še drugi verni otroci. Da oni in njihovi starši niso čudni, če verujejo, ampak da je to v nekaterih okoljih normalno,« je izpostavil.

Benjamin Siter je voditelj društva Družina in Življenje. FOTO: Tatjana Splichal

S teh točk pare usmerjajo k »dajanju naprej«, oznanjevanju oz. pričevanju. Lani je bilo v okviru Družine in Življenja organiziranih 117 pričevanjskih dogodkov, pa tudi plesi in drugi družabni dogodki. Opozoril je še, da opažajo, »da je treba z možmi delati malo drugače. Lansko leto so se štiri skupine mož odpravile v divjino, vsak mesec gredo na 40-kilometrski pohod. Moški namreč začne govoriti, ko je že čisto prepoten in mu pade ego,« je pojasnil z nasmeškom.

Temeljna dejavnost Družine in Življenja pa je delo z že 266 zakonskimi skupinami. »Če intenzivno delamo z voditeljskimi pari in člani zakonskih skupin, se to naravno širi,« je navdušen. Ve, da se človeka nagovori le s pristnim stikom in prijateljstvom, česar ne more doseči vodstvo, lahko pa vsak član zakonske skupine.

Na skupni barki

Simon Purger, teolog ter učitelj zgodovine in geografije na OŠ Polhov Gradec, je vsakodnevno v stiku z otroki in starši. Slovi po tem, da se z inovativnimi pristopi uspešno približuje učencem. Snema filmčke, v času šolanja na daljavo je učence obiskoval s kolesom, vabi jih na govorilne ure, z njimi se druži ob športnih dejavnostih in na izletih. »Na ta način pridem blizu in jih skušam nagovoriti,« je dejal, kajti »videl sem, kako mladi hrepenijo po sprejetosti. Vedno želijo dvoje: po eni strani varnost, jasne meje, doslednost, zahtevnost, po drugi strani pa bližino in odprtost.« Spoznal je, da imajo tako otroci kot starši radi osebni pristop, pristnost, pričevanje. »To nagovarja odraslega, ki se odloča, ali bi se udeležil nečesa v župniji,« je pritrdil predhodnima predavateljema. »Velikokrat si želimo lahkotnejših tem, po drugi strani pa vsi hrepenimo tudi po nečem globljem,« je podčrtal in izpostavil pomen skupin, kjer je prostor za poglobljen pogovor.

Simon Purger je učitelj zgodovine, geografije, DKE in izbirnega predmeta verstva in etika na OŠ Polhov Gradec. FOTO: Osebni arhiv

Poudaril je, da je treba biti pri delu s starši razumevajoč in potrpežljiv. »Če si nepotrpežljive sorte, danes sploh nimaš česa iskati v pedagoškem ali katehetskem poklicu,« meni. »Treba je vztrajati, imeti jasne zahteve in pričakovanja ter se zavedati, da smo na isti barki. Da si vsi želimo, da naši otroci v življenju uspejo. Kot učitelj si želim, da otrok usvoji določeno znanje in ponotranji vrednote, kot starš pa si najbolj želim, da otrok spozna Božjo ljubezen in se ji odzove.«

Opozoril je tudi na vse večji pomen kakovostne kateheze. »Zavedati se moramo, da so danes mnogi starši oddaljeni. Otroke pošljejo k verouku, a sami ne hodijo k maši. Ti starši verouk obravnavajo kot neko dejavnost, konkurenca teh pa je danes velika,« je pokazal na realnost. »Tako mora biti tudi kateheza premišljeno zastavljena, da se bodo starši odločali za to.«

Izhodišče: življenje

Slavko Rebec je kot generalni vikar koprske škofije spregovoril o svoji izkušnji pogovorov z družinami birmancev. »Ko sem se ukvarjal s tem, kako bom birmal, sem naletel na težavo. Ko bom pri pridigi rekel »dragi starši«, ne bom vedel, koga naj pogledam!« je začel. In rodila se je zamisel, da vsako družino birmancev povabi na 15-minutni pogovor, od epidemije dalje kar na Zoom.

Slavko Rebec je generalni vikar Koprske škofije. FOTO: arhiv Družine

Z vsakim srečanjem želi doseči tri cilje. Prvi je spoznati jih. »Velika zanimivost se mi zdi, da navadno povedo tudi bolj osebne stvari – kaj zelo lepega, kaj zelo hudega. Res neverjetno! To kar butne iz njih,« opaža. Drugi cilj je zbuditi zavest, da gre pri birmi za vero in odnos do Boga. Vpraša jih o njihovem življenju v veri. »Med njimi se sproži pogovor o tem, kako živijo vero in kako v tem vidijo drug drugega.« Najde se tudi prostor za vprašanja o dvomih, hkrati pa mu »ti pogovori dajo slutiti, da se po družinah moli malček več, kot duhovniki mislimo. Predvsem ko je stiska.« Tretji cilj pa je oznanilo. »Družini skušam pokazati, kako Sveti Duh po svojih darovih že deluje v njih. Marsikdaj pa jim predlagam, za kateri dar Svetega Duha naj pri birmanski maši posebej prosijo.«

Dodal je, da so pogovori »namenjeni temu, kar naj bi kateheza odraslih vsebovala – skušam ugotavljati njihove potrebe. Zanima me, kje te družine so in kako potrebujejo Svetega Duha. Ne kar tako na splošno. V pogovoru poskušam začutiti, kje je v njihovih življenjih prostor, kjer lahko Sveti Duh vstopi. Zanima me njihova izkušnja življenja, da jim lahko oznanim Boga v njihovem življenju,« je izpostavil. Dodal je še, da so »nekateri duhovniki tak način dela posvojili za srečevanja z družinami pred prvim obhajilom in pred birmo. Povabijo se na obisk v družino (za omejen, vnaprej določen čas) z namenom spoznati, priti bliže in ob tem videti, ali je kakšna priložnost, da se ob tem reče še kakšna beseda o Bogu, da se skupaj zmoli.« K temu je spodbudil tudi druge duhovnike in katehete.