Postni čas – čas poguma pred življenjskimi preizkušnjami

V današnji katehezi bomo premišljevali o postnem času, ki se začenja danes, z bogoslužjem pepelnične srede. Štiridesetdnevna pot nas bo privedla do velikonočnega tridnevja, spomina na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje, osrčje skrivnosti našega odrešenja. V prvih stoletjih Cerkve je to bil čas, ko so vsi, ki so slišali in sprejeli Kristusovo oznanjenje, korak za korakom začeli svojo pot vere in spreobrnjenja, da bi postali vredni zakramenta svetega krsta. Pri tem so se približevali živemu Bogu in se postopno uvajali v življenje vere s pomočjo notranje spremembe katehumeni, torej tisti, ki so želeli postati kristjani in se združiti s Kristusom in Cerkvijo.

Ob tem so bili tudi spokorniki in ne nazadnje vsi verniki povabljeni k tej poti notranje duhovne prenove, da bi svoje življenje vedno bolj prilagodili Kristusovemu. Sodelovanje celotne krščanske skupnosti pri raznih korakih v postnem času poudarja pomembno razsežnost krščanske duhovnosti: po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja je mogoče odrešenje vseh in ne samo nekaterih. Zato so se vsi, bodisi tisti, ki so shodili po poti vere kot katehumeni, da bi prejeli krst, bodisi tisti, ki so se oddaljili od Boga in skupnosti vernikov in iskali spravo, bodisi tisti, ki so svojo vero živeli v polnem občestvu s Cerkvijo, zavedali, da je čas pred veliko nočjo čas metanoje, to je čas notranje spremembe, kesanja; čas, ki vse človeško življenje in doživljanje prikaže kot proces spreobrnjenja, ki ga sedaj živimo, da bi srečali Gospoda ob koncu časov.

Čas, v katerega smo stopili danes, imenuje Cerkev z izrazom, ki se je udomačil v bogoslužju, to je postni čas ali štiridesetdnevje, čas štiridesetih dni, ki ima svoje korenine v Svetem pismu in nas tako uvaja v dragoceno duhovnost. Število štirideset je simbolično število, s katerim stara in nova zaveza izražata pomembne trenutke verske izkušnje božjega ljudstva. To je število, ki izraža čas pričakovanja, očiščevanja, vrnitve h Gospodu, čas spoznanja božje zvestobe svojim obljubam. To število ni časovno obdobje, sestavljeno iz natančnega seštevka dni. Prej predstavlja potrpežljivo vztrajnost, dolgo preizkušnjo, potreben čas, da bi opazili božja dela, ko se je potrebno odločiti in prevzeti odgovornost brez nadaljnjega odlašanja. To je čas zrelih odločitev.

Število štirideset se najprej pojavi v Noetovi zgodbi. Ta pravičen mož zaradi vesoljnega potopa skupaj s svojo družino in živalmi, ki mu jih je Bog zaupal, preživi štirideset dni in štirideset noči na barki. Po potopu, preden se dotakne kopnega, ki ga ni zadelo uničenje, čaka še dodatnih štirideset dni (prim. 1 Mz 7,4.12; 8,6). Sledi naslednji korak: Mojzes ostane na gori Sinaj v Gospodovi navzočnosti štirideset dni in štirideset noči, da bi prejel božjo postavo. Ves ta čas preživi v postu (prim. 2 Mz 24,18). Štirideset let traja potovanje judovskega ljudstva iz Egipta v obljubljeno deželo, kar je primeren čas, da bi se prepričali o božji zvestobi.

»Spominjaj se vseh poti, po katerih te je Gospod, tvoj Bog, štirideset let vodil po puščavi ... V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla,« je rekel Mojzes ob koncu štiridesetih let selitve (5 Mz 8,2.4). Štirideset je bilo tudi mirnih let, ki jih je Izrael preživljal pod sodniki (prim. Sod 3, 11.30), toda ko je ta čas minil, je ljudstvo pozabilo na božje darove in se vrnilo h grehu. Prerok Elija je potreboval štirideset dni, da bi dosegel Oreb, goro, na kateri se je srečal z Bogom (prim. 1 Kr 19,8). Štirideset dni prebivalci mesta Ninive izvršujejo pokorščino, da bi od Boga prejeli odpuščanje (prim. Jn 3,4). Štirideset let so trajala kraljestva prvih treh Izraelovih kraljev: Savlovo, Davidovo in Salomonovo. Tudi psalmi premišljujejo o bibličnem pomenu štiridesetih dni, kot vidimo v Psalmu 95, iz katerega smo prebrali odlomek: »Ko bi danes poslušali njegov glas! Ne zakrknite svojih src kakor v Meríbi, kakor na dan Mase v puščavi, kjer so me vaši očetje skušali: me preizkušali, čeprav so videli moje delovanje. Štirideset let se mi je ta rod studil, pa sem rekel: 'To je ljudstvo, ki se moti v srcu, ki ne pozna mojih poti' (prim. 7c-10).

V novi zavezi, preden začne javno delovati, se Jezus umakne v puščavo za štirideset dni, ter ne je in ne pije (prim. Mt 4,2): hrani se z božjo besedo, ki jo uporablja kot orožje za zmago nad hudičem. Jezusove skušnjave nas spomnijo na tiste skušnjave, ki jih je izraelsko ljudstvo doživelo v puščavi, vendar jih ni znalo premagati. Štirideset dni Jezus poučuje svoje učence, preden gre v nebo in pošlje Svetega Duha (prim. Apd 1,3).

S ponavljajočim se številom štirideset se torej opisuje določeno duhovno podlago, ki je še danes aktualna in veljavna, zato jo Cerkev, prav v postnem času, skuša ovrednotiti in nas opozoriti na njeno učinkovitost. Cilj krščanskega bogoslužja v postnem času je podpirati pot naše duhovne prenove v luči svetopisemske izkušnje in nas predvsem naučiti, da bi posnemali Jezusa, ki je s štiridesetimi dnevi življenja v puščavi pokazal, kako premagati skušnjavo z Božjo besedo. Štirideset let Izraelovega romanja po puščavi je polno dvojnosti. Po eni strani je to obdobje prve ljubezni med Bogom in njegovim ljudstvom, ko mu je še govoril na srce in mu nenehno kazal pot naprej. Bog se je tako rekoč naselil sredi izraelskega ljudstva, vodil ga je v oblaku ali v ognjenem stolpu, vsak dan je poskrbel za njegovo prehranjevanje z mano z neba ali izvirom vode iz skale. Zaradi tega lahko leta, ki jih je Izrael preživel v puščavi, razumemo tudi kot čas posebne izvolitve od Boga in privrženosti ljudstva Bogu: čas prve ljubezni. Po drugi strani pa nam Sveto pismo kaže tudi drugačno podobo Izraelovega romanja po puščavi: gre tudi za čas skušnjav in velikih nevarnosti, ko Izrael godrnja proti svojemu Bogu, da bi se rad celo vrnil k poganstvu, izdeluje si lastne idole, ker začuti potrebo po bogu, ki bi bil bolj blizu in bolj otipljiv. To je tudi čas uporništva proti velikem in nevidnem Bogu.

To dvojnost – čas posebne božje bližine in prve ljubezni ter čas preizkušenj in skušnjave po vrnitvi k poganstvu – na presenetljiv način ponovno srečamo tudi na Jezusovi zemeljski poti, le da brez kakršnega koli kompromisa z grehom. Po spokornem krstu v reki Jordan, po katerem nase prevzame usodo božjega služabnika, ki se odpoveduje samemu sebi in živi za druge ter se poda med grešnike, da bi prevzel nase grehe sveta, se Jezus odpravi v puščavo, kjer ostane štirideset dni v globoki združitvi z Očetom. Tam v štiridesetdnevnem dogajanju ponavlja zgodovino izbranega ljudstva. To dogajanje je stalnica v Jezusovem zemeljskem življenju, saj Jezus stalno išče trenutke osame za molitev k svojemu Očetu, za svoje osebno in edinstveno občestvo z Njim, da bi se potem vrnil med ljudi. Toda v tem času »puščave« in posebnega srečanja z Očetom se Jezus znajde v nevarnosti, saj ga napadajo skušnjave in obsedenost hudiča, ki mu predlaga drugačno mesijansko življenje, ki je daleč od božjega načrta, ker vključuje moč, uspeh, vladanje in ne popolni dar na križu. Na izbiro ima: poslanstvo moči in uspeha ali poslanstvo ljubezni in darovanja drugim.

Ta dvojnost prikazuje tudi položaj Cerkve na poti skozi »puščavo« tega sveta in skozi zgodovino. V tej »puščavi« imamo verniki gotovo priložnost za globoko doživetje Boga, ki krepi duha, potrjuje vero, hrani upanje in poživlja ljubezen; doživetje, po katerem smo deležni Kristusove zmage nad grehom in smrtjo s pomočjo žrtve ljubezni na križu. Toda »puščava« izraža tudi negativne vidike realnosti, ki nas obkroža: praznina, pomanjkanje življenja in vrednot, sekularizem in materialistična kultura, ki človeka zapirajo v posvetni način življenja in mu jemljejo vsakršno povezanost s presežnim. To je tudi svet, v katerem je nebo nad nami temno, ker ga prekrivajo oblaki egoizma, nerazumevanja in prevare. Kljub temu tudi za današnjo Cerkev lahko čas puščave postane čas milosti, če bomo le verjeli, da Bog tudi iz najbolj suhe skale lahko iztisne živo vodo, ki nas odžeja in prenavlja.

Dragi bratje in sestre, v teh štiridesetih dneh, ki nas vodijo do velike noči Gospodovega vstajenja, lahko najdemo pogum, da bomo potrpežljivo in z vero sprejeli vsako težavo, bridkost in preizkušnjo, v zavesti, da bo Gospod iz teme naredil nov dan. In če bomo ostali zvesti Jezusu na poti križa, nam bo podarjen tudi novi, jasen božji svet, svet luči, resnice in veselja: doživeli bomo novo jutro, ki ga bo ustvaril sam Bog. Srečno vsem na poti skozi postni čas!

Prevedel Igor Vojinovič