Pri bogoslužju smo povezani z vesoljno Cerkvijo

Kateheza Benedikta XVI. med splošno avdienco 3. oktobra

V prejšnji katehezi sem spregovoril o enem izmed najpomembnejših virov krščanske molitve – svetem bogoslužju, ki je po besedah Katekizma katoliške Cerkve »udeležba pri Kristusovi molitvi, ki se obrača na Očeta v Svetem Duhu. V njej najde vsaka krščanska molitev svoj začetek in svoj cilj« (št. 1073). Danes vas vabim, da se vprašamo: ali v svojem življenju namenjam molitvi zadosti prostora? Kakšno mesto zavzema v mojem odnosu z Bogom bogoslužna molitev, zlasti sveta maša kot udeležba v skupni molitvi Kristusovega telesa, ki je Cerkev?

Pri odgovoru na to vprašanje se najprej spomnimo, da je molitev živ odnos božjih otrok z njihovim neskončno dobrim Očetom, z njegovim sinom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom (prim. št. 2565). Molitveno življenje pomeni biti nenehno v božji navzočnosti in se tega zavedati, graditi takšen odnos z Bogom, kot ga imamo običajno z drugimi v našem življenju, zlasti z najdražjimi družinskimi člani in z dobrimi prijatelji. Odnos z Gospodom namreč osvetljuje vse naše odnose. To življenje v občestvu s troedinim Bogom je mogoče, ker smo bili po krstu pridruženi h Kristusu in smo postali ena sama stvar z Njim (prim. Rim 6,5).

Samo v Kristusu se lahko pogovarjamo z Bogom Očetom kot njegovi otroci. To na drugačen način ni mogoče. V občestvu s Sinom lahko tudi mi rečemo, kot je povedal on: »Aba!« Povezani s Kristusom lahko spoznamo Boga kot resničnega očeta (prim. Mt 11,27). Zato krščanska molitev vsebuje nenehen in vedno nov pogled na Kristusa, pomeni pogovarjati se z njim, molčati z njim, poslušati ga, delovati in trpeti z njim. Kristjan na novo odkriva svojo pravo podobo v Kristusu, »prvorojencu vsega stvarstva«, v katerem so utemeljene vse stvari (prim. Kol 1,15ss). Če se poistovetim z njim, če sem ena sama stvar z njim, odkrijem svojo samobitnost, podobo sebe kot pravega sina, za katerega je Bog pravi Oče, poln ljubezni.
Toda ne pozabimo, da Kristusa kot živo osebo odkrivamo in spoznavamo v Cerkvi. Ona je njegovo telo. To utelešenje lahko razumemo s pomočjo svetopisemskih besed o človeku in ženi: dva bosta eno telo (prim. 1 Mz 2,24; Ef 5,30ss; 1 Kor 6,16s).

Nerazdružljiva vez med Kristusom in Cerkvijo, katero ohranja združujoča moč ljubezni, ne zaničuje samobitnosti enega in drugega, temveč ju poviša do največje edinosti. Odkriti svojo samobitnost v Kristusu pomeni doseči takšno povezanost z njim, ki me ne razveljavi, temveč mi daje najvišje možno dostojanstvo – dostojanstvo Božjega Sina v Kristusu. Zgodovina ljubezni med Bogom in človekom je ravno v tem, da ta enotnost volje raste v povezanosti mišljenja in čutenja in tako se naše hotenje in Božja volja vedno bolj ujemata« (okrožnica Bog je Ljubezen, 17). Moliti pomeni dvigniti se na Božjo višino s pomočjo postopne preobrazbe samega sebe.

S sodelovanjem pri bogoslužju spoznavamo jezik matere Cerkve, učimo se govoriti v tem jeziku in govoriti o Cerkvi. Kot sem že povedal, do tega pridemo postopoma, korak za korakom. Postopoma se moram potopiti v besede Cerkve preko molitve, življenja, trpljenja, z veseljem in mislijo. To je pot, ki nas spreminja.
Mislim, da nam to razmišljanje pomaga odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku: kako naj se naučim moliti in napredovati v molitvi? Ko pogledamo na vzor molitve, ki nam ga je pokazal Jezus, to je očenaš, vidimo, da je prva beseda »Oče«, druga pa »naš«. Torej je odgovor jasen: naučil se bom moliti in napredovati v molitvi, ko se bom obrnil na Boga kot Očeta in ko bom molil skupaj z drugimi, s Cerkvijo, s sprejemanjem njenih besed, ki mi bodo postopoma postale domače in polne smisla. Pogovor, ki ga v molitvi Bog vodi z vsakim izmed nas in mi z njim, vedno vključuje druge. Ne moremo moliti individualistično. V bogoslužju, zlasti v evharistiji, ki nas oblikuje, v vsaki svoji molitvi ne govorimo kot individualne osebe, temveč vstopamo v skupnost Cerkve, ki moli. Tam moramo zapustiti naš »jaz« in vstopiti v »mi«, v občestvo.

Rad bi poudaril še en pomemben vidik. V Katekizmu katoliške Cerkve beremo: »V bogoslužjih nove zaveze je vsako bogoslužno dejanje, še zlasti obhajanje evharistije in zakramentov, srečanje med Kristusom in Cerkvijo« (št. 1097); torej moli cel Kristus, vsa skupnost, Kristusovo telo združeno s svojim poglavarjem. Bogoslužje torej ni neke vrste razkazovanje posamezne skupnosti, temveč izhod iz zaprtosti vase in vstop v veliko gostijo, v veliko živečo skupnost, ki jo hrani sam Bog. Bogoslužje vključuje univerzalnost in ta univerzalni značaj se mora vedno bolj utrjevati v naši zavesti. Krščansko bogoslužje je češčenje v univerzalnem svetišču – vstalem Kristusu, ki je razširil roke na križu, da bi pritegnil vse v objem večne Božje ljubezni. Je bogoslužje odprtih nebes. Nikoli ni zgolj dogodek posamezne skupnosti, določene s prostorom in časom. Pomembno je, da vsak kristjan začuti, da je zares včlenjen v to vesoljno občestvo, ki v Kristusovem telesu – Cerkvi – najde temelj in zaklonišče tudi za svoj »jaz«.
Ob tem je treba upoštevati in sprejeti logiko božjega utelešenja: on se nam je približal, ostal z nami, vstopil v našo zgodovino in našo človeško naravo ter postal eno z nami. Ta njegova navzočnost se nadaljuje v Cerkvi, ki je njegovo telo. Bogoslužje torej ni zgolj spomin na dogodke iz preteklosti, temveč je živa navzočnost Kristusove velikonočne skrivnosti, ki presega in povezuje čas in prostor. Če pri obhajanju bogoslužja Kristus ne bi zavzemal osrednjega mesta, to ne bi bilo krščansko bogoslužje, ki je v celoti povezano z Gospodom in podprto z njegovo stvariteljsko navzočnostjo. Bog deluje po Kristusu in mi ne moremo delovati drugače kakor po Kristusu in v njem. Vsak dan mora v nas rasti prepričanje, da bogoslužje ni nekakšno moje, naše udejstvovanje, temveč je delovanje Boga v nas in z nami.

Torej bogoslužja ne obhaja posameznik – duhovnik ali vernik – ali skupina, temveč je božje delovanje preko Cerkve, ki ima svojo zgodovino, bogato tradicijo in svojo ustvarjalnost. Ta temeljna univerzalnost in odprtost, ki sta značilni za celotno bogoslužje, sta dva izmed razlogov, zaradi katerih ga ne more oblikovati ali spremeniti nobena posamezna skupnost ali strokovnjaki, temveč mora ostati zvesta obliki, ki jo je določila vesoljna Cerkev.

Tudi v bogoslužjih najmanjše skupnosti je vedno navzoča celotna Cerkev. Zato v krščanski skupnosti ne poznamo »tujcev«. Pri vsakem obhajanju bogoslužja sodeluje celotna Cerkev, v nebesih in na zemlji. Četudi se krščansko bogoslužje obhaja v natančno določenem kraju in izraža vero določene skupnosti, ostaja v svoji naravi katoliška. Izhaja iz vseh in vodi k vsem, v edinosti s papežem, s škofi, z verniki vseh časov in krajev. Čim bolj je obhajanje zaznamovano s to zavestjo, tem bolj se v njem uresničuje pristen pomen bogoslužja.

Dragi prijatelji, Cerkev deluje na številne načine: s človekoljubnimi dejavnostmi, v misijonih in po osebnem apostolatu, ki ga je vsak kristjan dolžan izvajati v svoji okolici. Bogoslužje pa je prostor, kjer se Cerkev v polnosti doživi kot Cerkev. Je dejanje, ko verujemo, da Bog vstopa v našo resničnost, kjer ga lahko srečamo in se ga dotaknemo. Je dejanje, kjer lahko stopimo v stik z Bogom: on prihaja k nam in nas razsvetljuje.
Če se pri razmišljanju o bogoslužju osredotočimo zgolj na to, kako bi ga naredili bolj privlačnega, zanimivega in lepšega, tvegamo, da bomo pozabili na bistveno: bogoslužje obhajamo za Boga in ne za nas, je njegovo delo, on igra glavno vlogo. Mi pa se mu moramo odpreti in dovoliti, da nas vodi skupaj s svojim telesom, ki je Cerkev.

Prosimo Gospoda, da bi se naučili vsak dan dobro živeti sveto bogoslužje, zlasti evharistično daritev, in molili v občestvu Cerkve, ki ne usmerja pogleda nase, temveč na Boga, ter se tako čutili del žive Cerkve vseh krajev in časov. Hvala vam.


Prevedel: Igor Vojinovič