Dragi kateheti, katehisti in katehistinje, stopamo v novo katehetsko leto.

Poletje, ki se preveša v jesen, nas je pretreslo. Sonce se je mešalo s točo, vetrovi in neizmerno močjo voda. Ko bi se morali vrniti prenovljeni s »samotnega kraja«, kjer naj bi se nekoliko odpočili, se mnogi izmed vas, pa tudi družine katehizirancev, spopadate s stisko in nemočjo glasu nekje globoko: »Doklej, Gospod?« Zavedati pa se moramo, da Gospod piše ravno tudi tam, kjer je vse zveriženo. V teh trenutkih je bolj kot iskati odgovore na »zakaj« in »doklej«, treba gledati naprej, pa čeprav ni lahko.

Marsikje si še niso dobro opomogli od pokoronskih sprememb in upada, pa so že prišle nove preizkušnje. Pa vendarle! Ni malo spodbudnih poročil o oblikovanju novih manjših skupin, povezovanju med župnijami, poskusih dela z družinami in odraslimi – vse to se gradi počasi, a vztrajno, kot so se počasi gradile poti do tolikih slovenskih vasi in mest, ki so trenutno odrezane,...