Za svoj roman Prikrita harmonija je leta 2002 prejela nagrado kresnik, za roman Po njihovih besedah pa leta 2015 nagrado kritiško sito. Njen opus obsega tudi romane Tereza, Rožni vrt in O treh, poznana pa je tudi kot avtorica številnih spremnih besed francoskih klasikov. Tokrat nam je v intervjuju odkrila nekaj več o sebi – o svoji poti pisateljice, o vplivih in knjigah, ki so jo zaznamovali, in o njenih vsakdanjih virih navdiha.

Kaj je pri vas glavni vzgib pisanja? Kaj vam pomeni pisanje?

Pišem, ker včasih za hip dobim občutek, da kako podrobnost v človeškem življenju vidim na nov način in bo ta moj preblisk morda komu pomagal do nekaj malega več resnice. To najbrž pomeni, da pišem za bralca, za bralko. Zagotovo v ednini, ne verjamem v skupinsko književnost.

Pišem, ker včasih za hip dobim občutek, da kako podrobnost v človeškem življenju vidim na nov način in bo ta moj preblisk morda komu pomagal do nekaj malega več resnice.

Lahko poveste kaj več o tem, kako je nastal vaš prvi roman?

Ob izidu svojega prvega romana Tereza sem bila stara devetnajst let. Kljub temu da je ta čas že daleč in danes najbrž pišem drugače, me pravzaprav navdihujejo iste stvari. Odkar pomnim, sem hotela biti pisateljica, romanopiska. Ob velikih romanih svetovne književnosti sem že kot punčka preživela ogromno srečnih ur. Ustvariti knjigo, v katero se bo nekdo potopil vsaj približno tako, kot sem se jaz potapljala v Dickensa, Tolstoja in Thomasa Manna, se mi je zdelo nekaj najčudovitejšega, kar lahko v življenju počnem.

Kot pisateljica bralce rada izziva, da sami poiščejo odgovore. FOTO: Vid Ponikvar

Kdo izmed pisateljev ali pisateljic vas še posebej navdihuje?

Navdihuje me moj pokojni oče Andrej Hieng, pri katerem sem že od malih nog lahko opazovala, kaj pomeni radost umetniškega ustvarjanja. In navdihuje me pisatelj, ki je navdihoval njega. Gustave Flaubert, genialni perfekcionist. Tudi če nismo Flaubert, je prav, da damo od sebe največ, kar zmoremo. Drugače pisanje nima smisla, knjig ne primanjkuje.

Nam lahko zaupate kaj o svojem otroštvu? Kako je bilo odraščati v umetniški družini?

Kot otrok sem bila zadržana in, kot se megleno spominjam, velikokrat precej mračno razpoložena, sitna. Pred tujimi ljudmi kot majhna punčka nisem odprla ust, preprosto ne, če so me še tako ljubeznivo ogovarjali. Osnovni občutek, ki sem ga prinesla iz otroštva, je vendarle občutek popolne varnosti, ki me še danes drži pokonci. Sprejetost, bi najbrž rekli psihologi. Vem, kdo mi je dal to dragoceno popotnico. Poleg staršev zagotovo sestra Barbara. Ko sem se rodila, je bila Barbara stara sedem let. Fotografije povedo vse: lepa punčka neizmerno skrbno in ponosno pestuje krepko, lasato dojenčico. Upam, da sem v poznejših letih Barbari kdaj tudi vrnila to začetno skrb.

Tistim, ki jim doma ni treba dokazovati, da je umetnost resno delo, je zagotovo odvzeto veliko breme.

Da odraščava v umetniški družini, se niti nisva zavedali. Vsaj jaz se tega privilegija zavedam šele za nazaj. Kot profesorica imam stik z mladimi ljudmi, ki jih zanima književnost, njihovi domači pa bi si morda zanje želeli kake donosnejše kariere. Tistim, ki jim doma ni treba dokazovati, da je umetnost resno delo, je zagotovo odvzeto veliko breme.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Praznična, zima 2024. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.