Mistikinja

Zavetnica: Genove, bolniških sester in bolnic (v Italiji), nevest, zakoncev, ki ne morejo imeti otrok, težkih zakonov, žrtev prešuštva in nezvestobe; ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, vdov; priprošnjica v boju proti skušnjavam.

Atributi: meščanska obleka in goreče srce v roki

Kljub temu da je bila doma obdana z vsem sijajem in bliščem, je Katarina že kmalu čutila željo po spokornem, poglobljenem življenju. Že kot otrok je želela spati na slami in si za vzglavje polagala poleno. Hotela je postati redovnica tako kot njena starejša sestra Limbanija, a je zaradi mladosti (13 let) niso sprejeli v samostan. Čez tri leta je postala »žrtev« poročne pogodbe s plemiško rodbino Adorno, ki si je skušala pridobiti izgubljeni ugled in bogastvo. Njen zakon z Julijanom Adorno ni bil srečen. Čeprav je bila Katarina prava lepotica, bistroumna in tenkočutna in globoko verna, ni to Julijanu nič pomenilo. Sam je bil slabič, uživač, razuzdan, vročekrvnega značaja, nezvest mož, ki je čas in denar zapravljal za hrupne zabave in užitke. Katarina je prva leta zakona samevala v brezdelju in dolgočasju, kasneje pa poskušala čas preganjati z ničvrednim razvedrilom v visoki družbi. Ves čas je ohranila vero v Boga, hodila k maši in prejemala zakramente, a ni našla pravega miru. Bog jo je dolgo časa preizkušal in utrjeval, potem pa se ji nekoč v videnju razodel. Pri neki spovedi ji je razsvetlil dušo, obšlo jo je spoznanje o lastni ničevosti ter silna ljubezen do Boga. Videla je Gospoda, kako nosi svoj križ. Takrat se ji je iz ust izvil vzklik: »Nobene posvetnosti več. Nobenega greha več!« Odslej je vse svoje življenje posvetila ljubezni do Boga in bližnjega. Kmalu zatem je mož zapravil večino imetja in počasi se mu je začela prebujati vest. Umiril se je in našel pot k Bogu, postal je celo frančiškanski tretjerednik. Iz palače sta se preselila v skromno hišico in začela skrbeti za ubožce in bolnike ter jima stregla. Kasneje sta prevzela veliko genovsko bolnišnico Pammatone, Katarina je postala njena upravnica. Huda bolezen moža Julijana je bila za Katarino nova preizkušnja. Po njegovi smrti, potem ko se je vdan spravil z bogom je Katarina bolnišnico vodila še 15 let. V tem času, pa tudi že prej, je imela številna mistična doživetja. Tudi sama je več mesecev pred smrtjo bolehala in se v bolečinah poslavljala s tega sveta. Zapustila je dve pisni deli: Razprava o vicah in Pogovor med dušo in Bogom.

Ime: Ime izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, povezani z besedo kathara »čista«.

Rodila se je leta 1447 v Genovi v Italiji, umrla pa 5. septembra 1510 v Genovi. 

Družina: Plemiška rodbina Fieschi je bila ena najstarejših in najuglednejših genovskih družin, iz katere sta izhajala papeža Inocenc IV. in Hadrijan V. Njen oče Jakob je bil podkralj v Neaplju, mati pa je bila Frančiška de Negri. Katarina je bila najmlajša izmed petih otrok.

Upodobitve: Upodabljajo jo v meščanski obleki in z gorečim srcem v roki. Njen portret naj bi visel v bolnišnici Pammatone v Genovi.

Beatifikacija: 6. aprila 1675 jo je papež Klemen X. razglasil za blaženo, papež Klemen XII. pa 16. junija 1737 za svetnico.

Goduje: 15. septembra, prej 22. marca.

Misel: »O Ljubezen, če bo treba, sem se pripravljena v javnosti izpovedati svojih grehov.«