Zavetnik: deklet, mladine sploh, tiskarjev, bibliotekarjev, filozofov, pravnikov in znanstvenikov in kot priprošnjico v raznih boleznih.

Atributi: kolo in/ali meč, križ v rokah, palma

Čeprav je ta mučenka zelo češčena in obstajajo o njej številni življenjepisi, vemo o njenem življenju zelo malo zanesljivega. Najstarejše takšno poročilo, ki ima izrazito legendarni značaj, pravi, da je cesar Maksencij ali Maksimin, ko se je odpravljal iz Aleksandrije, ukazal, da morajo vsi prebivalci darovati bogovom. Katarina, ki je bila kraljevskega rodu, je odšla v svetišče in podžigala kristjane k odporu. Cesar jo je poklical na odgovor in Katarina mu je pogumno dejala, naj neha pogubljati ljudi s čaščenjem malikov in naj se uči spoznavati Boga in Kristusa. Cesar pa si je na vse načine prizadeval, da bi jo uklonil. Poklical je filozofe in govornike, ki naj bi jo spametovali, obljubljal darila in jo celo zasnubil. Toda Katarina je ostala neomajna in cesar jo je vrgel v ječo.

Katarine tudi ječa ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi. Toda angeli so Katarino rešili in kolesa so strla mnogo poganskih vojakov. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela sama cesarica in dvorjan Porfirij. Oba sta se spreobrnila in pretrpela mučeniško smrt. Ko so Katarino peljali iz mesta, da bi jo doletela enaka kazen, je molila za vse verne in Bog sam ji je odgovoril iz oblaka. Angeli so odnesli njeno truplo na Sinaj, kjer je iz njenega groba pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo.

Spomin na sv. Katarino je ohranjen tudi v slovenskih legendah in v ljudski pesmi. Na naših tleh je svetnici posvečenih petintrideset cerkva, od tega šest župnijskih. Svetnico običajno upodabljajo s kolesom in z mečem. Slovita sliki Raffaella v londonski Nacionalni galeriji in Carravaggia v zbirki Thyssen v Luganu. Tudi na Slovenskem spada Katarina med najbolj pogostno upodobljene svetnice. Časte jo kot zavetnico deklet, mladine sploh, tiskarjev, bibliotekarjev, filozofov, pravnikov in znanstvenikov in kot priprošnjico v raznih boleznih.

Goduje 25. novembra.


Sveta Katarina Aleksandrijska, mučenka

Čeprav sloni življenjska zgodba sv. Katarine predvsem na legendah, pa so bile te očitno skozi stoletja dovolj prepričljive, da jo ima verno ljudstvo še danes v časteh in se ji priporoča v najrazličnejših zadevah. Bila naj bi prava lepotica, bogata in visoko izobražena, pa temu primerno tudi ponosna. Ženine je odbijala drugega za drugim, dokler ni nekoč v sanjah videla očarljivo kraljico z lepim in ljubeznivim otrokom v naročju. Kraljica je detetu pokazala na Katarino in ga vprašala, ali mu je všeč in ali bi jo hotel imeti za nevesto. Ta pa obrne svoj pogled od nje in odvrne, da ne, da ni lepa, ker še ni krščena. Sanje so Katarino tako prevzele, da se je dala poučiti o krščanstvu in krstiti. Po krstu so se sanje ponovile, tokrat pa se je dete samo sklonilo k njej in ji na prst nataknilo prstan, ki je ostal na njeni roki tudi potem, ko se je zbudila. Katarina je tako sklenila kot devica ostati Gospodova nevesta. Kmalu zatem je cesar Maksencij ob svojem odhodu iz Aleksandrije ukazal, da morajo vsi prebivalci darovati poganskim bogovom. Žrtvovanja se je udeležila tudi Katarina, a zato, da bi kristjane podžigala k uporu. Cesar jo je poskušal pregovoriti, a zaman. Zato je poklical k sebi petdeset najboljših filozofov in govornikov, da bi ji dokazali njeno zmoto, a rezultat tega je bil, da jih je tako prevzela in prepričala, da so se mnogi spreobrnili in dali krstiti. Cesar jih je zato dal sežgati na grmadi, Katarino pa zapreti v ječo in jo strahovito mučiti. Vse muke je na čudežen način prestala; kolo, na katerem so jo mučili, se je strlo, njegove bodice pa usmrtile mnogo vojakov. Ker ji ni mogel do živega (niti s snubljenjem ne), jo je dal obglaviti, pri tem pa je iz njenih žil namesto krvi priteklo mleko. Njene relikvije so kasneje prinesli na goro Sinaj (po legendi naj bi njeno truplo tja zanesli angeli), kjer še danes stoji mogočen samostan sv. Katarine.


Ime: Ime izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, obe pa se povezujeta z besedo kathara – »čista«.

Rodila se je v 3. stoletju v Aleksandriji v Egiptu,
umrla pa okoli l. 306 v Aleksandriji.

Družina: Bila naj bi hči poganskega kralja Kosta v egiptovski Aleksandriji.

Zavetnica: kantonov Wallis in Sitten, mesta Fribourg; pariške univerze; deklet, devic in zakonskih žena, učiteljev, študentov, učencev, teologov in filozofov; univerz in knjižnic; govornikov, bolniških uslužbencev; vseh poklicev, ki imajo opravka s kolesom ali nožem, kolarjev, lončarjev, mlinarjev, predilcev, vrvarjev, ladjarjev, strojarjev, frizerjev, trgovcev z blagom, tiskarjev in čevljarjev, šivilj, advokatov in notarjev; je priprošnjica proti migreni in bolečinam v jeziku, pri iskanju utopljencev, poljskih pridelkov; velja za priprošnjico v stiski.

Upodobitve: Najpogosteje je upodobljena s kolesom in mečem. Kot mučenka ima pogosto na glavi z dolgimi lasmi krono, lahko tudi avbo. Umetniki so velikokrat slikali tudi njeno mučeniško smrt.

Običaji: Staro izročilo je na njen god prepovedovalo vsa dela, ki so v zvezi s kolesom (predice niso predle, mlinarji niso mleli, vozniki ne vozili …). Na ta dan so smeli poslednjič pred adventom svatovati. Na Primorskem začnejo pobirati oljke. Ponekod je njen god veljal za konec paše, začeli so striči ovce. Za dekle in hlapce je bil to dan, ko so dobili plačo in so smeli zamenjati gospodarja.

Goduje: 25. novembra.