V četrtek, 6. februarja, so v Gorenjskem muzeju v Kranju predstavili vsebinsko bogat katalog Po sili vojak 2, ki spremlja razstavo o prisilno mobiliziranih Gorenjcih in Korošcih v nemško vojsko 1943–1945.

Katalog Po sili vojak so predstavili Jože Dežman, Monika Kokalj Kočevar in Uroš Košir.

V Gorenjskem muzeju v Kranju, v gradu Khislstein, je od 24. oktobra 2019 na ogled razstava o prisilno mobiliziranih Gorenjcih in Korošcih v nemško vojsko 1943–1945. Njeni avtorji so zgodovinarji dr. Jože Dežman, dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Uroš Košir in dr. Marjan Linasi.

V nemško vojsko je bilo prisilno mobiliziranih več kot 12.000 Gorenjcev in Korošcev, več kot dva tisoč jih je tam izgubilo življenje.

Zanimivi spomini in bogat katalog

Vsebinsko bogato razstavo so obogatili še z dvema knjigama. Najprej so januarja izdali drugo knjigo z naslovom Utrinki pred pozabo, dnevnik Franca Rozmana in zgodbe drugih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko (o obeh dogodkih smo obširno pisali na spletni strani Družine).

Zdaj pa so izdali še vsebinsko bogat katalog Po sili vojak 2, ki spremlja razstavo o prisilno mobiliziranih Gorenjcih in Korošcih v nemško vojsko 1943–1945.

Avtorji kataloga so: dr. Jože Dežman, dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Uroš Košir in dr. Marijan Linasi. Dr. Monika Kokalj Kočevar piše o prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko z Gorenjske, dr. Marjan Linasi pa s Koroške. Dr. Uroš Košir je predstavil uniforme, opremo in oborožitev slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko.

Dr. Jože Dežman je napisal obširno študijo Novi časi za Gorenjce in Korošce generacije 1916–1926. V njej pa opisal zapleteno problematiko prisilnih mobilizirancev v času dveh totalitarizmov, nacizma in komunizma.

Monika Kokalj Kočevar je posebej predstavila vojno pošto oziroma dopisovanje gorenjskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Jože Dežman pa je izbral nekaj portretov prisilnih mobilizirancev. Katalog vsebuje veliko fotografij, od portretov, skupinskih fotografij mobilizirancev, njihovih predmetov, objavili pa so tudi več shematskih oziroma podatkovnih zemljevidov.

Jože Dežman, nato še Monika Kokalj Kočevar

Kot so zapisali v uvodu druga ponovitev razstave Po sili vojak ne more povedati vsega, kar bi bilo o veliki temi druge svetovne vojne in druge Jugoslavije treba povedati. V treh desetletjih od prve razstave so bile objavljene številne knjige spominov in posnete mnoge izjave prisilnih mobilizirancev, izšlo je nekaj znanstvenih člankov, predvajan je bil dokumentarni film in še bi lahko naštevali.

Leta 2001 je Jože Dežman zbral razpoložljive vire, predvsem dnevnike in spominske zapise prisilnih mobilizirancev, v antropološko skico generacije. Potem je znanstveno obravnavo gorenjskih prisilnih mobilizirancev prevzela Monika Kokalj Kočevar in jo delno sklenila z doktorsko nalogo in njeno knjižno objavo leta 2017.

Alojzij Žibert je prvi izdal svoje spomine na drugo svetovno vojno

Monika Kokalj Kočevar je spomnila, da se je v Sloveniji o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko dolga leta povečini govorilo le v domačem okolju in med prijatelji soborci. Leta 1991 je prisilni mobiliziranec in poznejši dolgoletni predsednik društva prisilnih mobilizirancev Alojzij Žibert izdal svoje spomine na drugo svetovno vojno, ki so bili pravzaprav prvi v Sloveniji objavljeni spomini prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko.



Z ustanovitvijo društev v Celju, Kranju in Mariboru v začetku devetdesetih let so začeli mobiliziranci uradno sami zbirati podatke o prisilnih vpoklicancih in urejati dokumentacijo za pridobitev statusa žrtev vojnega nasilja in s tem povezanega vsaj posrednega osebnega zadoščenja in priznanja države, da so bili kot prisilni mobiliziranci žrtve nemškega okupatorja.

Na začetku je bilo težko pridobili predmete in fotografije

Več kot petindvajset let je minilo, odkar je bila leta 1990 v Celju in Kranju odprta prva razstava o prisilni mobilizaciji Slovencev v nemško vojsko Po sili vojak, ki sta jo pripravila kolega Jože Vurcer iz Muzeja novejše zgodovine Celje in dr. Jože Dežman iz Gorenjskega muzeja. Prvič sta muzeološko predstavila prisilno mobilizacijo Slovencev v nemško vojsko in slovenski javnosti dala vpogled v usode več deset tisoč slovenskih fantov med drugo svetovno vojno.

Monika Kokalj Kočevar se, ker je bila takrat začetnica pripravnica v Gorenjskem muzeju, spominja, kako težko so pridobili maloštevilne predmete in fotografije, ker so bili ljudje zelo nezaupljivi, »pa vendar je imela razstava neverjeten odziv. Ljudje so se dobesedno zgrinjali nanjo in vsi smo vedeli, da se dogaja pomemben premik v poznavanju in sprejemanju precej zamolčanih dogodkov iz zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem. Izreden je bil takrat tudi odziv na prvi uradni sestanek v Kranju, kjer je mobilizirance nagovoril predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar.«

Odvzem pravice do groba – huda kršitev človekovih pravic

Jože Dežman je v katalogu Po sili vojak zapisal, da če je bil odvzem pravice do zgodovinskega spomina huda kršitev človekovih pravic prisilnim mobilizirancem, pa je bila za družine padlih še hujša kršitev odvzem pravice do groba. »Tudi pri vojaških grobovih je druga Jugoslavija razlikovala med Italijo in Nemčijo. Italijani so lahko svoje vojake iz grobov v drugi Jugoslaviji prekopali po letu 1960, Nemčiji pa Jugoslavija ni dopustila ureditve vojnih grobišč vse do svojega razpada. Grobovi slovenskih vojakov v nemški, madžarski in italijanski vojski pa druge Jugoslavije niso zanimali.«

Spomnil je, da tudi Republika Slovenija še ni začela dialoga z Nemčijo, Italijo in Madžarsko o grobovih Slovencev, ki so pokopani na vojaških pokopališčih teh držav. »Pa vendar bomo šele s temi podatki zaokrožili podobo dramatičnih vojnih poti te največje množice Slovencev v uniformah v drugi svetovni vojni.«

Pojasnil je, da slovenski grobovi po Evropi pričajo o mučeniški epopeji te generacije. Kraji smrti so znani za 490 žrtev. Povprečna razdalja od Kranja do kraja smrti je več kot 1.300 kilometrov. 13 žrtev je umrlo več kot 3.000 kilometrov od Kranja, 89 krajev smrti je med 2.000 do 3.000 od Kranja, 214 med 1.000 in 2.000 kilometri, 97 med 500 in 1.000 kilometrov, 77 pa bliže od 500 kilometrov.

Foto: Ivo Žajdela