Kartuzija Jurklošter
Kartuzija Jurklošter
Založba ZRC je izdala knjigo Mije Oter Gorenčič Kartuzija Jurklošter. Avtorica je dokazala grob Veronike Deseniške, velike ljubezni celjskega grofa Friderika II., v samem srcu jurkloštrske kartuzije.
Od kartuzije Jurklošter še ostalo bolj malo. Velik dvorec ob njej so konec vojne uničili partizani. Foto: Ivo Žajdela
Kartuzija Jurklošter je umetnostnozgodovinski spomenik, ki vedno znova preseneča. Vsaka raziskava tega skritega bisera ob potoku Gračnica postreže z nepričakovanimi odkritji, ki odstirajo njegovo veličino in pomen v širšem evropskem prostoru.
Dolina, v kateri je bila postavljena kartuzija, in njena cerkev sta bili v srednjem veku na ozemlju sedanje Slovenije prvi, ki sta imeli za svojega zavetnika sv. Mavricija.
Njega so v Evropi častili le predstavniki najvišjega plemstva. Pomena in ugleda samostana se je zavedala tudi najelitnejša rodbina na slovenskih tleh, grofje Celjski, naklonjeni pa so mu bili tudi Habsburžani.
Čeprav je Celjanom uspel preboj v vrh (srednje)evropske politike in je njihov vpliv in interes segal širom po Evropi, je imel Jurklošter v njihovi osebni zgodovini pomembno propagandno in memorialno vlogo, ki vedno znova osupne.
Zgodovino so zaznamovali podporniki iz vrst evropske plemiške elite
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta in Založba ZRC sta v zbirki Umetnine v žepu izdala »knjižico« (100 strani) Mije Oter Gorenčič Kartuzija Jurklošter.
Avtorica nas seznanja z zgodovino in umetnostno podobo kartuzije Jurklošter od ustanovitve v drugi polovici 12. do razpusta konec 16. stoletja, ko so jo za skoraj dve stoletji prevzeli jezuiti.
Pozneje se je zvrstilo še več upravljavcev propadajočega samostanskega kompleksa, danes pa svojemu prvotnemu namenu služi le še precej prezidana cerkev.
Zgodovino jurkloštrske kartuzije so zaznamovali ustanovitelji in podporniki iz vrst evropske plemiške elite, ki je med drugim botrovala neobičajnemu patrociniju sv. Mavricija.
Kje je grob Veronike Deseniške, velike ljubezni celjskega grofa Friderika II.?
Avtorica je postavila usodo samostana v kontekst političnih dogodkov evropskega srednjega veka, za katerega že dolgo vemo, da ga ni mogoče opisovati kot temačnega.
V knjigi nas popelje v življenje kartuzijanov, ki so se odločili za najstrožjo askezo na osamljenih in težko dostopnih krajih (še v Žičah, Bistri in Pleterjah). V njih je delovalo nekaj izjemnih priorjev, ki veljajo za najuglednejše izobražence srednjeveške Evrope.
Besedilo se zaključuje z vprašanjem, ki že dolgo vznemirja zgodovinarje in literate: kje je grob Veronike Deseniške, velike ljubezni celjskega grofa Friderika II.? Avtorica ga je dokazala v samem srcu jurkloštrske kartuzije.
Izjemnega pomena ne samo v umetnostni zgodovini slovenskega prostora
Nekaj jurkloštrskih menihov je doživelo častitljivih sto let, kar je svojevrsten namig na inspirativno geografsko in duhovno okolje, v katerem so živeli in delovali. Nekdanja kartuzija privlači še danes.
K naselitvi je privabila občutljive posameznike, ki so tu iskali navdih za ustvarjalno delo, številni pa jo obiščejo v želji, da bi tu našli stik z naravo in samim seboj.
Kot je zapisala Mija Oter Gorenčič v knjigi, si želi, da bi se vrednosti in bogastva kartuzije zavedali tudi v 21. stoletju in jo predstavljali s ponosom.
»Jurklošter je namreč izjemnega pomena ne samo v umetnostni zgodovini slovenskega prostora, marveč v celotni kartuzijanski zgodovini ter celo v kulturni in politični zgodovini Evrope. Kartuzija Jurklošter naj postane trden temelj nacionalne in evropske identitete.«
P. Gržan na mestu, kjer naj bi bil grob Veronike Deseniške. Foto: Ivo Žajdela
Foglarjeva pesmarica, spletna objava
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede in Založba ZRC sta izdala spletno objavo knjige Foglarjeva pesmarica.
Foglarjev rokopis je baročna romarska pesmarica, ki je nastala na Spodnjem Štajerskem med letoma 1757 in 1762. To je doslej najstarejša znana rokopisna pesmarica, ki so jo napisali Štajerci, vsebuje tudi prve doslej znane slovenske marijinoceljske pesmi.
Elektronska znanstvenokritična izdaja rokopis predstavlja z več elementi. Digitalni faksimile je dokumentarni vir celotne izdaje: jamči za verodostojnost tako prepisov kot kritičnega aparata ter interpretacij, podanih v opombah in študiji. Diplomatični prepis predstavi besedilo z vsemi historičnimi besedilnimi posebnostmi, vključno z napakami.
Dodan mu je kritični aparat, ki zajema variantna mesta nekaterih verzij teh pesmi, ohranjenih v osmih rokopisnih in tiskanih slovenskih pesmaricah 18. in 19. stoletja. Kritični prepis ponudi besedilo rokopisa v prilagojeni, branju namenjeni podobi, kar najbolj zvesti domnevni historični izreki.
Dodatek vsebuje na prvem mestu seznam rokopisov ter tiskov, po katerih je narejen kritični aparat variantnih mest. Sledi mu znanstveni komentar z razlago okoliščin nastanka rokopisa, jezikovnih in literarnih posebnosti ter uredniških načel prepisa.
Stara upodobitev Jurkloštra.
Gradivo za topografijo Dolenjske, Posavja in Bele krajine v železni dobi
Inštitut za arheologijo in Založba ZRC sta v zbirki E-Monographiae Instituti Archaeologici Sloveniae izdala spletno treh zvezkov knjige Gradivo za topografijo Dolenjske, Posavja in Bele krajine v železni dobi (pdf, 1.121 strani, 1.341 načrtov, fotografij in risb, priloga).
Avtor, arheolog Janez Dular, je v knjigah predstavil čez šeststo najdišč iz železne dobe, pomembnega obdobja naše najstarejše preteklosti.
Podatkovna baza ima svojo osnovo v Arheoloških najdiščih Slovenije (1975). Nastala je na osnovi podatkov iz literature, medtem ko so bila terenska preverjanja opravljena le na nekaterih najdiščih oziroma območjih.
Delo je skušal nadgraditi projekt Arheološke topografije Slovenije, katerega glavni namen je bilo natančno lociranje starih, že znanih najdišč, pa tudi odkrivanje novih. Žal so bile obdelane le tri regije, med njimi Bela krajina, ki je bila v starejši železni dobi sestavni del dolenjske skupnosti.
Vrzel je zapolnil projekt Utrjena prazgodovinska naselja na Dolenjskem, ki ni bil usmerjen le k naseljem, ampak so bila s terenskimi pregledi dokumentirana tudi druga najdišča iz pozne bronaste in starejše železne dobe.
Ker tehnologij daljinskega zaznavanja še ni bilo na razpolago, je bilo celotno območje pregledano s terenskimi obhodi. Na takšen metodološki pristop so vplivale tudi značilnosti železnodobne poselitve, saj sta bili v jugovzhodni Sloveniji v halštatskem obdobju njeni glavni determinanti utrjena naselja na višinah in gomilna grobišča. Ugotovljena najdišča so bila natančno locirana, izmerjena in tudi kronološko ovrednotena.
