Pred kratkim je izšel njen roman Rabi Rabuni ali zgodba o Bogu, ki je hodil v osnovno šolo, pred nekaj leti pa še mladinski roman Orientiraj se po soncu. Knjige raje bere, kot jih piše. 

Pravi, da ne bere ravno zelo zahtevne literature, še teže pa posega po preveč lahkotni. Zaradi poučevanja slovenščine veliko bere tudi mladinske romane in opazuje, kako poskušajo pisatelji nagovoriti mlade.

Kako vaši sodelavci in učenci gledajo na svojo kolegico/učiteljico – pisateljico? Jih skrbi, da se bodo prepoznali v kakšnem opisu?

Zaenkrat ni še nihče razburjeno pridrvel za mano, da se je kje prepoznal. Za svoje učence sem v prvi vrsti učiteljica, za zaposlene na naši šoli pa sodelavka. To je tudi edini pogled name, ki si ga od ljudi, ki me obkrožajo na naši šoli, želim. 

Včasih mi kdo od učencev pove mojo knjigo za bralno značko in takrat se na ta račun oba zabavava. Seveda so značaji v knjigi zgrajeni na podlagi doživljanja bližnjih ali znancev, vendar je to le odtenek. 

Čar leposlovja je v tem, da lahko pustiš domišljiji, da gre po svoje, zato si res ne želim omejevati svojih književnih junakov z resničnimi liki.

Otroci v vašem novem romanu se srečujejo z različnimi težavami: zapletenimi odnosi s sošolci, alkoholizmom, neurejenimi domačimi razmerami. Tudi težave učiteljev so realne: preveč birokracije in premalo osebnega stika. Kaj po vaših izkušnjah danes najbolj teži osnovnošolsko mladino in kaj obremenjuje učitelje?

Saj sploh ne vem, koliko zmoremo odrasli prodreti v ta notranji svet osnovnošolske mladine. Najbolj me bolijo zgodbe bivših učencev, v katerih pripovedujejo, kako so v osnovni šoli trpeli zaradi nesprejemanja vrstnikov ali zbadljivk. 

Ob takih situacijah se vedno vprašam, kje smo bili odrasli, da tega nismo opazili, oz. koliko smo bili pozorni na razredno klimo. Tako kot v družbi nasploh tudi med mladimi prevladuje pomanjkanje empatije, zato tega skritega, morda celo nezavednega nasilja drugega nad drugim ni malo. Veliko je tudi joka zaradi ocen in s tem povezane negotovosti.

Bistvo pouka književnosti v šoli je aktualizacija – da učenci v nekem besedilu, za katerega se jim zdi, da je nastalo že v času dinozavrov, vidijo sporočilo za današnji čas. FOTO: Arhiv Družine.

Učitelji pa si vsi po vrsti belimo glavo s tem, kako biti v skladu z vsemi pravilniki in zakoni, s pričakovanji staršev in z lastno vestjo, hkrati pa po najboljših močeh opravljati osnovno nalogo, zaradi katere se vse to sploh gremo: da bi izobraževali in vzgajali.

Ali obstaja hitra rešitev za takšno stanje?

Če bi obstajala, bi jo najbrž že kdo izumil. Ljudje radi s prstom kažejo na šolski sistem, ki je sicer v marsičem potreben prenove, a sama ne bi ostala le pri tem. Gre tudi za nekakšno splošno krizo zaupanja, ki se kaže na vseh ravneh, tudi v šolstvu. 

Ko je župnik prosil nekdanjo ravnateljico, če v primeru dežja med oratorijem lahko koristi šolsko telovadnico, je rekla: »Seveda, saj vsi delamo za iste otroke.« To nam manjka. 

Starši, učitelji in naši ljubljanski šefi naj ne bi bili na nasprotnih polih, da bi drug drugega prepričevali, kdo je za kaj kriv, kdo česa ne dela prav in kdo dela čisto premalo. Delamo za iste otroke, za iste cilje, za boljšo družbo … 

Če bi otroci srkali medsebojno zaupanje odraslih, bi to zaupanje tudi sami laže zgradili. Tako do drugih kot do sebe.

Koliko danes mladi berejo knjige, koliko je t. i. bralne kulture? Kaj na tem področju delate vi?

Ko si enkrat res v stiku s to barvitostjo mladih, šele vidiš, kako velike razlike so med njimi. Eni berejo veliko in kar naprej in še med poukom pod mizo, drugi ne berejo nič. Zelo je opazna tudi domača vzgoja. 

Marsikdo na predlog staršev še vedno bere tiste dobre stare klasike iz zbirke Zlata knjiga. Moja naloga je najprej ta, da sem zgled. Ko so me v šoli v naravi med prostim časom prišli kaj vprašat, so me našli s knjigo v rokah. Tudi izbira domačega branja je zame cel projekt in nikakor ne prva knjiga, ki mi pade na pamet. 

Prav vsak od nas je lahko prevajalec svetopisemskega sporočila v konkretno življenje. FOTO: Arhiv Družine.

Takrat poiščem kaj takega, kar je hkrati kvalitetno, zabavno in v skladu z vrednotami, ogibam pa se zgodb, ki nimajo nobene zveze z življenjem današnjih otrok in se vanje težko vživijo. Še vedno živi tudi bralna značka. 

Knjižničarka nam ob začetku tega projekta pripravi kopico dobrih knjig, ki jih potem na zanimiv način predstavim otrokom. Nazadnje jih je kar nekaj takoj po končani šolski uri odbrzelo v šolsko knjižnico.

Ali knjige tudi vzgajajo? Bi to lahko rekli za svoje knjige?

Prepričana sem, da branje leposlovja v ljudeh prebuja empatijo. V knjigah se odvijajo zgodbe, ki jih morda ne bomo nikoli doživeli, z branjem pa vemo, da so take zgodbe v življenju mogoče. 

Laže se vživimo v drugega, ki take zgodbe živi. Tako da: knjige lahko vzgajajo, in če je tako, to velja tudi za moje. Moj namen je tak, če je tako tudi v resnici, pa bodo laže povedali bralci.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (41/2021).