Seveda sva s fotografinjo ostali v govorilnici, na zunanji strani bele mreže, ki označuje prostor njihove klavzure, a to topline srečanja ni prav v ničemer zmanjšalo. Družinsko vzdušje, veseli obrazi in žuboreči glasovi, ki so hiteli razlagati o polnosti življenja za samostanskimi zidovi, so naju prepričali, da je tu notri vse prej kakor v zaporu. »Smo kot skrito srce, ki po žilah Cerkve in sveta pošilja nujno potreben življenjski sok,« povedo. Ko sva se ob koncu obiska pridružili še njihovi opoldanski molitvi v kapeli, je ta utrip srca postal še malo bolj otipljiv.

24 ur na dan za Gospoda

»Morda je sodobnemu človeku še najteže sprejeti, da tukaj ni gospodar svojega časa,« po letih v samostanu razmišlja predstojnica s. Damjana Pintarič. »Navajen je sam upravljati z vsem. Tu pa damo Gospodu vseh 24 ur v dnevu. Dnevni red je od jutra, ko vstaneš, do večera, ko se konča zadnja molitev, točno določen.« V njem se izmenjujejo osebna premišljevalna in skupna molitev (sedemkrat v dnevu) ter delo in počitek. Dve uri v dnevu sta namenjeni skupnemu druženju, ročnim delom in pogovoru.

Morda je sodobnemu človeku še najteže sprejeti, da tukaj ni gospodar svojega časa. Navajen je sam upravljati z vsem. Tu pa damo Gospodu vseh 24 ur v dnevu.

Sestre si same šivajo obleke, obdelujejo vrt, kuhajo in skrbijo za hišo. S svojim delom pa se morajo tudi preživljati. Karmeličanke v Sori so znane po izdelavi sveč za različne priložnosti. S. Ivana, prava mojstrica te obrti, pravi, da je kot vzgojiteljica nekaj likovnega daru pridobila z izobrazbo, največ pa se je naučila ob samem delu. Nastajajo prekrasne poročne in krstne sveče, pri katerih pomagata tudi s. Monika in s. Damjana. V tem času bo nastala tudi kakšna božična in nato velikonočne sveče za cerkve. Karmeličanke so za izdelovanje sveč prejele tudi certifikat umetnostne obrti.

Pod natančnimi prsti s. Agnes nastaja čudovit nov mašni plašč s Kregarjevim vzorcem. FOTO: Jana Jocif

Peko hostij so pred šestimi leti morale opustiti, namesto tega pa so se začele ukvarjati s prevajanjem, z vezenjem mašnih plaščev in drugih mašnih paramentov ter z izdelavo voščilnic. S. Agnes in s. Snežna s ponosom pokažeta mašni plašč s Kregarjevim motivom, ki ga pravkar vezeta za župnijo Polskava, in v smehu povesta, da sta dobili tudi že kakšno naročilo mitre za Miklavža.

Advent, čas umirjenega pričakovanja

Ko smo že pri Miklavžu, se v pogovoru dotaknemo tudi decembrskih praznovanj in adventnega pričakovanja. Tudi sestre ob godu sv. Miklavža prebudijo v sebi otroškega duha in si pripravijo mala darilca. Sicer pa je advent zanje predvsem čas še večje duhovne zbranosti in tišine, nekakšen drugi postni čas, v katerem veliko premišljujejo o Odrešeniku, ki prihaja z rojstvom Jezusa Kristusa.

Naše sogovornice od leve proti desni: predstojnica s. Damjana Pintarič, s. Monika, s. Terezija, s. Agnes, s. Snežna, s. Ivana. FOTO: Jana Jocif

»Odrešenje se spušča k nam, vstopa v našo temo in o tem govorijo tudi bogata liturgična besedila v adventu: Luč, ki prihaja na svet. Odrešenje prihaja. Vzdignite se. Vriskaj, Sion. Veseli se, hči jeruzalemska, Gospod je v tvoji sredi, tvoj Rešitelj,« našteva s. Snežna. »Zdi se mi, da to današnji svet išče na tisoč koncih v stvareh, ki ne odrešujejo. Jezus pa nam to prinaša kot majhen otrok.«

Zdi se mi, da današnji svet išče odrešenje na tisoč koncih v stvareh, ki ne odrešujejo. Jezus pa nam to prinaša kot majhen otrok.

Ob jaslicah se jim zdi najpomembneje, da privzamemo držo ganjenosti in čudenja, da se jim pustimo nagovoriti. »Ta prizor je treba zreti, kontemplirati, da se tudi v nas rodi Gospod. Da v sebi in drugih uzremo učlovečenega Odrešenika, to veliko ljubezen,« pravi s. Monika. »Božič ni neka sladkobnost, ampak je zelo konkretna ljubezen do bratov in sester, konkretna ljubezen vsakdana.«

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, zima 2024. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.