Ena izmed aktivnih, a hkrati ponižnih žena je tudi Darja Ovsenik, diplomirana slovenistka in geografinja, novinarka, coachinja, plesalka. Z možem vodita majhno podjetje in različne tečaje … predvsem pa je žena in mamica petim fantom, od katerih sta kar dva para dvojčkov. 

Darja tako včasih občuti, kako nekateri mislijo, da pravzaprav nič ne dela, spet drugi, da je vedno zasedena, saj ima pet otrok, tretji pa si ne predstavljajo, kako lahko vse usklajuje in najde ravnovesje med delom in počitkom.

Darja Ovsenik je diplomirana slovenistka in geografinja, novinarka, coachinja in plesalka. FOTO: Siniša Kanižaj 

Toda Darja o delu razmišlja takole:

»Delo je nekaj, kar je vrojeno v vsako živo bitje. Če pogledamo seme, ki kali, koliko energije daje! V današnjem času nam ni treba več skrbeti za eksistenco, da pridemo od zrna do kruha, je pa delo še vedno naše gonilo, delo krepi človeka. Delo daje nek smisel in če je usklajeno še z veseljem in služenjem, je to še toliko bolje.«

Darja pravi, da je »Bogu pomembno, da uresničujemo poslanstvo« in Darja se tu rada navezuje na veselje. »Ne na vzhičeno veselje, ampak na notranji vzgib, da imaš talente, ki ti jih je Bog dal, potem ti to daje veselje. Bogu ni vseeno, je pomembno, da najdemo namen.«

V 2 Mojzesovi knjigi 35 lahko beremo:

»Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa vam bodi svet, sobota, dan počitka za Gospoda! Kdor koli bi ta dan delal, mora umreti.«

Darja se ob teh besedah počitka seveda nasmeji in potrdi dober citat: »V resnici umiramo, kadar tega ne upoštevamo. Ker ne poslušamo dovolj našega lastnega ustroja. Midva z možem sva na zakonskih duhovnih vajah postavila model, da sva uzavestila, da želiva nedeljski počitek. Je čas, da se v nedeljo ne dela, da se stvari ustavijo. Meni nedelja naredi teden. Otroci so prosti, ne brnijo stroji … Umiramo pa, da ko ne znamo več počivat, v resnici ne znamo več dobro delat. To lahko vprašamo tudi kakšnega športnika, da mora biti v procesu tudi čas za regeneracijo.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Spregovori tudi o coachingu, ki mu sedaj namenja kar nekaj časa:

»Coaching je še vedno premalo poznan. To ni trener. Coach je tisti, ki v stranki prepoznava potenciale, jih pomaga krepiti, odkrivati, je reflektivna praksa in je izjemno ustvarjalen proces. Trener pa je tisti, ki te veščine predaja ljudem, da se v tem izpopolnijo. Te razlike so še vedno premalo poznane. Coachi nismo svetovalci, mi prej odpremo še več vprašanj v stranki, da jo ta usmerijo naprej.«

»Je pa coaching tako dober proces, da ga privoščim vsakemu«

»Coaching mi je dal veliko s šolo, kjer so tudi teme, kako obvladovati čas, ga uskladiti in ko mislimo, da so naše prioritetne vrednosti nekaj, pa po času vidimo, da v praksi ni tako. Meni pomaga to, da priotiziram življenje po področjih. Moj čas mora biti organiziran. Z lahkoto bi se predala le delu. Ampak ob tem bi zanemarila svojo družino, ki je moja visoka vrednota.«

Proti koncu nam Darja pove tudi, kako ji je Bog z namenom dal pet otrok, da mora reči ne. In da se za to ne opravičuje. Ko je to prvič naredila, se je počutila zelo svobodno: »Zmogla bi tudi to, čemur sem rekla ne. Ampak ne bom.«

Če si boste vzeli čas za celoten pogovor, boste zasledili tudi še, kako imamo vsi omejeno časa, kaj pomeni, ko rečemo, da nimamo časa in in kako je pet minut relativnih, če si na eni ali drugi strani straniščnih vrat. Torej: si boste vzeli čas za počitek in vmes poslušali Reflektorjevo oddajo? Toplo vabljeni!