Plenum je odražal večletno razvojno raziskovalno pot Karitativne paliative, kar je že v svojem naslovu pridige lepo povzel murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf: »Karitativna paliativa je izbira za življenje!« In v nadaljevanju: »V naši soboški škofiji se je pričel zelo lep in rekel bi kar preroški projekt karitativne paliative, ki s pomočjo zdravstvenega osebja vstopa tja, kjer življenje bolnikov počasi gre k njegovemu dokončanju in je zato krhko in nezaščiteno.«

Za Karitativno paliativo, ki je izbira za življenje, lahko rečemo, da je lahko le ta dobro preventivno zdravilo za zaviranje novodobnega epidemičnega prenosa smrtonosnega virusa evtanazije iz bolnega uma na zrelo človeško telo. V torek, 10. aprila 2018 smo v prostorih Škofije Murska Sobota organizirali regijski posvet za spremljanje umirajočih. Udeležili so se ga strokovnjaki iz zdravstva, sociale, domov za starejše in seveda tudi iz Slovenske karitas.

Prvega julija 2021 je v Splošni bolnišnici Murska Sobota začel delovati Pomurski mobilni paliativni tim, ki je specializirana enota za zagotavljanje celostne paliativne oskrbe bolnika in njegovih bližnjih v domačem okolju.

Na 28. Škofijskem klicu 27. novembra 2022 dobrote v Črenšovcih, smo zbrane darove namenili Pomurskemu paliativnemu timu v sklad za nakup prenosnega ultrazvoka.

Začetki moderne paliative segajo v šestdeseta leta z aktivnostmi Cicely Sanders (1918-2005). V Sloveniji in istočasno tudi v Pomurju pa le-ti segajo v zgodnja devetdeseta leta z dr. Metko Klevišar.

V petek, 24. marca 2023 je Župnijska karitas Ljutomer pripravila 32. dobrodelni kulturni večer ob Materinskem dnevu z namenom podpreti Pomurski mobilni paliativni tim.

Osrednja gostja prireditve je bila doktorica pravnih znanosti dr. Sara Ahlin Doljak iz Logatca, ki nas je vse prisotne v dvorani karizmatično duhovno dvignila »v nebesa na zemlji« in to v izjemno omejenem zemeljskem prostoru, če jo pogledamo samo z našimi navadnimi človeškimi očmi.

Dr. Sara, mama dveh malih otrok, je namreč na veliki četrtek leta 2011 dobila diagnozo multipla skleroza.

Od 22. junija 2017 dalje namreč diha samo še preko traheostome in se prehranjuje preko gastrostome in ne more več govoriti. Med izkušnjo zakrčenosti glasilk je pričela razumevati mnogotere svete stvari. Ob tem je doživljala novo prihajajočo veliko ljubezen in mir v svojem srcu, kot ju prej še nikoli ni izkusila. Počutila se je varno in prepojeno z veliko ljubezni.

Po številnih letih iskanja smisla življenja je vse bolj spoznavala samo sebe. Ugotavljala je, da je ljubezni okrog nas v obilju in nam vsem na voljo. Le ta pa izvira iz našega srca in je nič od zunaj ne more nadomestiti. Napredovanje bolezni ji je omogočalo, da je lahko našla stik samo s sabo v modrosti srca in v brezpogojni ljubezni. Vse spremembe, ki jih je doživela, ima za svoje novo rojstvo z dnem 22. junij 2017. Ta priložnost jo spodbuja v novo radovednost in spoštovanje do vsega novega, ki jo prežema. Preizkušnja ji je omogočila globoko osebnostno preobrazbo.

Zato verjamem, da je po njenem pričevanju danes ne gledamo zgolj z očmi velikega petka ampak vidimo v njej tudi odsvit njenega velikonočnega jutra.

V plenumski pridigi škof Peter nadaljuje: »Karitativna paliativa je paliativa s Kristusom, ki je veliki zdravnik naših duš in teles. Karitativni paliativni delavci pomenijo njegovo skrbno pozornost in negovanje. In tudi tukaj se ponovno razodeva moč božjega varovanja. Bog je neskončen tudi v svoji iznajdljivosti. In karitativna paliativa je zopet ena takšna božja novost.«

Za dr. Saro bi prav gotovo lahko danes že rekli, da nam v veliki meri razodeva moč Božjega varovanja.

In škof Peter nadaljuje: »Otočki paliativne oskrbe, ki se počasi pojavljajo med nami, pomenijo otočke upanja. Čeprav se bojimo, kaj bo z nami v starosti, kaj bo z nami v težki bolezni, kaj bo z nami, ko bomo umirali, kdo bo takrat za nas poskrbel, kaj bodo takrat z nami počeli…, nam karitativna paliativa prihaja naproti kot pomočnica, ki nam pravi, da nas Bog ne pušča samih, ampak nam pošilja naproti tudi ljubeče ljudi, ki nas spremljajo v težki bolezni.«

Januarja 2018 nas je sodelavce v Karitas p. Toni Brinjovc, dipl. fizioterapevt, univ. dipl. teol. na letni duhovni obnovi v Veliki Polani uvajal v duhovno spremljanje umirajočih.

Pater Toni nam je ob tem polagal na srce: »Duhovno spremljanje pomeni biti ob osebi, poslušati, razumeti v smislu verjeti kaj se v človeku dogaja, usmerjati ter slediti. Spremljevalec ustvarja prostor in čas v katerem se lahko človek loti raziskovanja samega sebe, odkrivanja svojih možnosti za sprejemanje in morebitno spremembo.«

In ob tem pričuje: »Mene so umirajoči zelo veliko naučili. Naučili so me živeti. Naučili so me verovati. Mogoče tudi zaradi tega doživljam smrt kot zelo svet trenutek.«

Januarja 2020 pa nas je s. Veronika Verbič pospremila na duhovni obnovi v Veliki Polani s svojim življenjskim pričevanjem darovanjske ljubezni, ki pravi da nas je Bog ustvaril po svoji podobi, ker pomeni, da je v nas vgrajeno dobro. A hkrati nam zastavi retorično vprašanje: »Zakaj ne vidimo te Božje ljubezni?« in nadaljuje: »On, ki je ljubezen in prvi ljubi, nas je poklical za svoje sodelavce ter nas okrepil z močjo svojega Duha.«

Na hrbtni strani plenumske knjižice Veržej, 25. marec 2023 lahko preberemo: »Ta je ostal ob njej! 

Stara gospa je ležala v Hospicu in je tako zelo oslabela, da so vsi okrog nje vedeli, da se poslavlja. 

O tem so obvestili sina, ki je bil takrat minister in je prihajal k njej bolj poredko. Zdaj ga gotovo tri mesece ni bilo.

Ko je sin slišal, kakšno je mamino stanje, je takoj organiziral helikopterski prevoz mame v bolnišnico, kjer bi ji naj izboljšali stanje. K sreči pa so bili ob mami ljudje, ki so dobro vedeli, da mama v tem stanju ne potrebuje helikopterskega prevoza in bolnišnice, ampak mir in občutek varnosti. Odgovornemu v timu je nato uspelo o tem prepričati tudi sina. 

Ta je ostal ob njej in mama je kmalu potem v miru umrla.« 

S to resnično zgodbo, ki nas je dr. Metka Klevišar v Družini št. 4, 21. januar 2018 nagovorila smo želeli simbiozno prikazati enost sodobne medicinske paliativne doktrine in svetega karitativnega odnosa do dostojanstvenega slovesa starejše gospe brez dodajanja bolečih dnevom njenemu življenju.

Zgodba nas lahko tudi pouči, da vedno obstaja neka pot med umirajočim človekom in njegovimi bližnjimi. Pot, ki jo lahko tudi bližnji uvidijo in spoznajo kaj je v danem trenutku najboljše za umirajočega človeka. Da začutijo kaj le-ta v tistem trenutku najbolj potrebuje, s tem, da ne bodo sami občutili, kasneje krivde »opustitve skrbi« zanj.

V osrednjem plenumskem predavanju z naslovom Karitativna paliativa je izbira za življenje nas je nagovorila Valentina Goršak Lovšin koordinatorka Pomurskega mobilnega paliativnega tima.

Simbiozo Karitas in paliativo nam je predstavila na izviren način kot je Ljubezen, ki uspešno lajša simptome bolezni in nudi bolniku psihosocialno, medicinsko in duhovno oporo. Posebno pa še, da naredi prostor umirajočemu človeku za dostojanstveno slovo s tega sveta in to na način, ki si ga le ta osebno tudi sama izbere.

V nadaljevanju pa nas posebej nagovori, da je življenje vrednota, ki ga kljub našim težavam in boleznim lahko živimo polno in osmišljeno. Prav tako nas nagovori, da je umiranje samo del našega življenja, ki ga je potrebno primerno osmisliti.

Še posebej nas je presenetila z odgovori dijakov na vprašanje kaj umirajoči najbolj potrebuje. Če povzamemo samo dva odgovora: »Da naj s človekom vedno ravnamo do konca njegovega življenja kot bi ravnali s še živim človekom in da ima človek pravico do konca svojega življenja odločati se o sebi.« Svoje predavanje pa je ga. Valentina zaključila: »Paliativna oskrba je v svojem bistvu istočasno tudi karitativna. Znotraj poslanstva Karitas pa je prav tako tudi paliativna oskrba.«

Šestnajsti plenum smo zaključili ob že pomladno pogrnjeni mizi v Salezijanskem zavodu Marianum s prisrčno pogostitvijo s pravim mojstrsko kuhanim bogračem. Boug plati!