Zakonca Jerebic. FOTO: Tatjana Splichal.


Pred nami je Teden Karitas. Z Lidijo in Imretom Jerebicem smo se pogovarjali o tem, kaj jima pomeni Karitas, od koga sta prejela čut za bližnjega v stiski in o tem, kako jima je vera pomagala pri premagovanju ovir in težav. Objavljamo delček intervjuja, ki si ga lahko v celoti preberete v novi številki tednika Družina.

Trenutno smo kot družba in Cerkev na resni preizkušnji. Na eni strani je strah pred okužbo z novim koronavirusom, na drugi vse bolj pritiskajoče posledice ukrepov, ki imajo ob ekonomskih tudi psihološke posledice. Kako se odzvati na take razmere?

Imre: Vedno znova se v teh razmerah vračam h knjigi Benedicta Groeschela Vstani iz teme. Frančiškana, ki živi v New Yorku in je tam ustanovil posebno skupino, ki se ukvarja z ubogimi. Pri svojih sobratih ni naletel na odobravanje. V knjigi se najprej ukvarja s temo, kako sprejeti križ danes. Pravi, da sodobni človek tega ne zmore, ker je sam sebi zadosten, ker ga je zajel napuh, ker je usmerjen le v materialno in je v ospredju lakomnost. Izpostavi ta dva glavna greha in križ, ki se ga moramo naučiti sprejeti.

Zame je koronavirus izziv, kako sprejeti ta križ. Hkrati je to velika priložnost za solidarnost in pomoč drug drugemu. To je tudi priložnost, da se vračamo k sebi domov. Da poskušamo duhovno in materialno privesti v harmonijo. Biti in imeti. Biti nam je ušlo iz rok. Sedaj je priložnost, da to popravimo. Veliko priložnosti je, da se odpravimo v tišino in ponovno odkrijemo svojo duhovno dimenzijo. To je priložnost, da postanemo bolj ljudje.

Slovenci veljamo za solidarne ljudi, radi priskočimo na pomoč. A večkrat ste poudarili, da je za mnoge ljudi v stiski pomembnejša topla beseda in odprto uho. Velja to še danes?

Imre: Naj ponazorim s primerom. V času dela na Karitas sem se srečal s Pajotom iz Srbije. Bil je sezonski delavec v Mariboru. Po vojni je vse izgubil. Ženo pa je imel v Nišu. Iz Maribora je prišel v Ljubljano na Karitas s prošnjo, da bi mu pomagali urediti pokojnino. Z našo pravnico sta se dobro ujela, ker je tudi ona odraščala v Nišu. Stvar sta uredila in Pajo se je preselil v Niš. Toda Pajo je še zmeraj prihajal k meni, vsaj na tri mesece. To je trajalo leta.

Bil je zelo vljuden. Ob kavi sva pol ure klepetala in je z zadovoljstvom odšel in me prosil, ali mu plačam vozovnico za Niš in preskrbim zdravila za ženo ali kakega prijatelja. Ob nekem takem srečanju sem ga vprašal, ali ne bi bilo bolj smiselno, da mu pošljemo denar in zdravila v Srbijo. Pa mi reče Pajo: »Imre, saj ne gre za to.« »Za kaj pa gre?« »Hoču, da te vidim.« (Želim te videti.) Hotel se je srečati z menoj. In to je Karitas. Tu sem dobil potrditev, da delamo s sodelavci prav.


Zakonca Jerebic z vnukom in vnukinjo. FOTO: Tatjana Splichal.

Kdor daje, ta tudi hkrati prejema. Je bilo tega občutka pri vajinem delu veliko?

Lidija: Delo z materami zame gotovo ni bila samo služba, ampak poslanstvo. Z njimi sem živela. Navsezadnje je materinski dom v neposredni bližini naše družinske hiše. Sem se pa naučila postaviti meje. Če ne bi delala na sebi tako osebno kot duhovno, ne bi zmogla poslušati toliko življenjskih zgodb na dan in z njimi živeti. Matere pa so zagotovo bile tiste, zaradi katerih sem rasla. Skupaj z njimi sem se spreminjala in ogromno so me naučile. To mi je pomagalo, da nisem klonila tudi v svojih osebnih preizkušnjah. Dale so mi moč, da sem zmogla.


Celoten prispevek je bil objavljen v tedniku Družina (47/2020).

Preberite še:
- Slovenska karitas ob ponovni razglasitvi epidemije
- Slovenska karitas in preprečevanje zasvojenosti med mladimi
- Slovenska karitas in akcija Pismo za lepši dan