Pravimo jim tudi ugandski mučenci. Bilo jih je dvaindvajset in so bili 18. oktobra 1964 razglašeni za svetnike. O njihovi usodi je odločal kralj Mvanga, ki je imel na svojem dvoru že precej kristjanov. Dva izmed njih sta odkrila zaroto najvišjega dvornega uradnika Kafikira zoper kralja. Zaslužil je smrtno kazen, a so mu jo spregledali in je celo ostal v službi. Želel se je maščevati nad kristjani in je na svojo stran pridobil kralja. Ko je ta 25. maja 1886 dal umoriti sedemnajstletnega paža Dioniza Subugvao, je izjavil, da bo dal pomoriti vse, ki »molijo«, to je kristjane. Predstojnik pažev, Karel Lwanga, je takoj spoznal resnost položaja in je zbral zveste k molitvi med nočno stražo, da jih je pripravil na mučeništvo.

Zjutraj je kralj sklical veliko sodno sejo. Dvorni paži so se morali postaviti v vrsto in kralj je razglasil: »Vsi tisti med vami, ki ne molijo, naj se postavijo tule na mojo stran; oni pa, ki molijo, naj se postavijo tjale.« Karel Lwanga je prvi stopil k steni iz trstja in petnajst drugih je šlo za njim. Poln sovraštva je zaklical kralj: »Vi torej res molite?« - »Da, gospod, mi res molimo!« - »Ali mislite še dalje moliti?« - »Da zmerom, do smrti!« Tedaj je kralj izrekel sodbo: »Tako, usmrčeni boste!«

Zjutraj 3. junija so jetnike pripeljali iz koč in zvezane postavili na morišče. Karel Lwanga je bil prvi sežgan. Rablji so še zmeraj upali, da se bodo drugi prestrašili ob strašnem mučenju Lwange, ki je gorel na grmadi. Po tedanji navadi so tri obsojence pomilostili. Ti so bili žalostni. Njihova naloga pa je bila, da bi pozneje pričevali o mučeništvu svojih prijateljev. Ostale so povezali v velike snope slame in jih položili na grmado. Pred temi mučenci in malo kasneje je umrlo mučeniške smrti še več kristjanov.

Godujejo 3. junija.