Duhovnik, mučenec, blaženi

* 28. februar 1915 Rees; + 12. avgust 1945, Dachau

Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915 v kraju Rees v Porenju, odraščal pa je v mestecu Kleve, kjer se je kot gimnazijec vključil v katoliško mladinsko gibanje. Podarilo mu je ne le družbo mladih in lepih doživetij na taborjenjih in potovanjih, približalo mu je tudi Sveto pismo in bogoslužje, zlasti evharistijo. Kristus je bil sonce njegovega mladega življenja. Po maturi leta 1934 se je vpisal v prvi letnik bogoslovja v Münstru. Tamkajšnji škof Clemens August von Galen, ki so ga zaradi njegovega odločnega nasprotovanja nacizmu imenovali 'munstrski lev', mu je zaupal vodstvo mladinskih 'odredov' v škofiji. Gestapo je budno spremljal vse njegove korake.

Po kratkem notranjem boju, ali naj izbere zakon in družino ali duhovništvo, se je odločil za slednje. 25. marca 1939 je prejel diakonsko posvečenje in čez nekaj mesecev naj bi bil posvečen v duhovnika, toda Bog mu je začrtal drugačno pot. Zbolel je za tuberkulozo in moral je v zdravilišče. Po ponesrečenem atentatu na Hitlerja 8. novembra 1939 je enemu svojih sotrpinov dejal: »Škoda, da ga ni bilo tam!« Ta ga je izdal in gestapo je Karla aretiral. Šel je skozi več zaporov, 14. decembra 1940 pa je pristal v Dachauu. Leta 1942 je spet nevarno zbolel in preselili so ga v barako za bolnike. Mladi diakon je svoje sotrpine hrabril in ji tajno delil sveto obhajilo. Živel je po besedah apostola Pavla: »V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). 6. novembra 1944 so v Dachau privedli francoskega škofa Gabriela Piqueta iz Clermont-Ferranda. Jezuit p. Otto Pies, Karlov prijatelj, je začel razmišljati, kako bi omogočil njegovo mašniško posvečenje, po katerem je bolni Karl tako hrepenel.

Svoj načrt je izpeljal s pomočjo pogumne Josefe Mack, kandidatke v bližnjem samostanu notredamk (kasnejše s. Imme), ki se je pogosto s kolesom pripeljala k plantaži taborišča Dachau. Prinašala je živila in hostije za duhovnike. Za posvetitev diakona Karla Leisnerja v duhovnika je francoski škof v taborišču moral dobiti dovoljenje krajevnega ordinarija – to je bil münchenski nadškof kardinal Mihael Faulhaber. Josefa, ki so ji pravili 'Madi', je v spremstvu jezuitskega brata Zawackega potovala v München in kardinalu izročila prošnjo p. Piesa za dovoljenje. »Kardinal mi je izročil pismo z dovoljenjem za posvečenje, tajnik pa je prinesel sveta olja in potrebne liturgične knjige,« pove v svojih spominih s. Imma. Slovesnost mašniškega posvečenja je bila na tretjo adventno nedeljo, 17. decembra 1944. Karl je bil po posvečenju tako izčrpan, da svojo prvo sveto daritev – novo mašo – imel šele na praznik sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra 1944. Ta je bila zanj tudi edina.

Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je mladi duhovnik Karl "z nepopisnim veseljem jokal". 4. maja ga je p. Otto Pies dal iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu. Po začetnem izboljšanju se je stanje nenadoma poslabšalo. 29. junija so ga obiskali starši. 25. julija je v svoji bolniški sobi sodeloval pri maši: oltar je bil na hodniku in nanj je gledal s svoje postelje. V nedeljo, 12. avgusta 1945 ob petih zjutraj je ob navzočnosti p. Otta Spiesa izročil svojo dušo Gospodu.

Dva tedna pred smrtjo je zaupal materi: »Mama, moram ti nekaj povedati, vendar ne smeš biti žalostna. Vem, da bom kmalu umrl, vendar sem pri tem vesel.« Umrlega so sestre oblekle v rdeča mašna oblačila in s tem nakazale njegovo mučeništvo. 20. avgusta je bil pogreb v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu. 7. decembra 1977 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ko ga je papež bl. Janez Pavel II. 23. junija 1996 na olimpijskem stadionu v Berlinu razglasil za blaženega, je dejal: »Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor.«