Svetnik z evharističnimi ranami

Sveti Karel iz Sezze, frančiškanski brat, mistik, goduje 7. januarja

Rodil se je 22. oktobra 1613 pobožnim staršem v preprosti kmečki družini. Njegovo duhovno pot je zaznamovala predvsem ljubezen do križanega Jezusa in pobožnost do Matere Marije. Leta 1635 je kot brat vstopil v frančiškanski red in deloval po različnih samostanih po Italiji, povsod v globoki ponižnosti in vdanosti Bogu in predstojnikom. Skrbel je predvsem za reveže, bolnike in umirajoče. Oktobra leta 1638 je nekega jutra, ko je sodeloval pri sveti maši, med povzdigovanjem svetleč žarek s hostije zadel njegovo srce in povzročil globoko rano. Bil je to znak posebne božje ljubezni, ki ga je brat Karel pozneje takole opisal: »Bil sem sredi med dvema skrajnostima: čutil sem tako bolečino, kakor tudi prijetno milino, bilo mi je, kakor da bi duša želela poleteti iz telesa. Z lahkoto sem prenašal vsakršno nadlogo in trpljenje.« Še ko je živel, je Bog po njem storil veliko čudežev ozdravljenja in pomnožitve hrane. Umrl je izmučen od bolezni 6. januarja 1670. Na mestu, kjer je Bog z žarkom ljubezni prebodel njegovo srce, se je po smrti pojavilo znamenje v obliki križa. Čeprav je imel zelo skromno izobrazbo, je napisal več del, med njimi tudi: Traktat o treh poteh, Notranja pot duše, Veličina božjega usmiljenja.

»O vzvišeni Gospod Bog, reven hlapec sem in nimam ničesar, da bi se oddolžil tebi, ki si moj gospodar. Glej, Gospod, ubogi Lazar sem, poln slabosti in revščine, ki jo prinaša s seboj nižji del človeške narave, in tako ubog, da ne najdem v sebi nobene kreposti, ki naj bi ti bila v veselje; pač pa zelo hrepenim, da bi te ljubil … Daj mi, moj Bog, bogastvo svoje milosti, obogati me z njo in daj, da ti bom mogel darovati vsa krepostna dejanja, ki jih tvoja milost izvršuje v meni: kesanje, ker sem te žalil, sklep, da te ne bom več žalil, stanovitno voljo, da te bom posnemal v življenju in smrti, v veselju in trpljenju; in slednjič vdanost v božjo voljo v vseh rečeh, da bom v vsem, kar se mi zgodi, ali je duši prijetno ali neprijetno, vedno ponavljal: zgodi se tvoja sveta volja v nebesih in na zemlji.«

»O preljubeznivi Gospod in edino bogastvo moje duše, čeprav ne čutim več tvoje prijetne ljubezni, te hočem bolj vroče in skrbneje ljubiti.

Vrni mi, premilostljivi Gospod, tisto veselje in radost, ki sem ga čutil, ko si tako božansko vlekel k sebi mojo dušo na morju tvoje usmiljene ljubezni … Toda če veš, Gospod, da je zame primerno, da naj bom še naprej tako pust in suhoten v jami zatajevanja in odpovedi, kjer se duše tvojih služabnikov s trpljenjem očiščujejo, da bi te mogle vedno bolj ljubiti, potem bodi po tvoji volji vselej in vekomaj.«

»Bog nam ne zapoveduje, da moramo živeti v spokorniški srajci in verigah ter z bičanjem kaznovati svoje meso; pač pa, da ga ljubimo nadvse in svojega bližnjega kakor samega sebe.«