Karel in Cita – vladarja in svetnika za današnji čas
Karel in Cita – vladarja in svetnika za današnji čas
Godove svetnikov običajno praznujemo na dan njihove smrti oz. »dan rojstva za nebesa«. Čemu torej izjema pri blaženem Karlu, ki je tudi sicer nenavaden svetniški lik? Samo predstavljajmo si, koliko nasprotnikov se je zganilo ob sprožitvi procesa kanonizacije vladarja, udeleženega v prvi svetovni vojni! Cesar Karel (1887–1922) je bil zadnji habsburški vladar avstro-ogrskega cesarstva, ki je razpadlo po prvi svetovni vojni leta 1918.
Prav letošnjo jesen mineva 100 let od razpada cesarstva, katerega del smo bili dolga stoletja tudi Slovenci.
To zgodovinsko obdobje nas je kulturno globoko zaznamovalo in lahko verjamemo, da ima naš narod tudi v blaženem Karlu svojega priprošnjika pred Božjim prestolom.
Cesar miru
Karel je prestol Avstro-Ogrske nasledil leta 1916 na višku prve svetovne vojne po smrti prastrica, cesarja Franca Jožefa. Ker si je zelo prizadeval za to, da bi končal vojno, se ga je prijelo ime »cesar miru«, vendar ga je to vodilo v idealističen boj, kajti kolesje vojaštva, vojnega dobičkarstva in domišljavega nacionalizma se je po vsej Evropi vrtelo že prehitro.
Oporo in spodbudo je vedno našel v svoji ženi Citi. Zelo pomenljiva je njegova izjava na večer pred poročnim dnem 21. oktobra 1911: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Tudi v razkošnem okolju cesarskega dvora jima je uspelo živeti resnično krščansko življenje in sta se po razpadu cesarstva s svojo preudarnostjo, nežnostjo, modrostjo in zgledom zakonske ljubezni zapisala v spomin številnim prebivalcem Evrope. Leta 2004 je papež Janez Pavel II. razglasil cesarja Karla za blaženega – papež sam je bil škof v mestu Krakov, ki je bilo nekoč del habsburške vladavine, in njegovo krstno ime »Karol« (Karel) je dobil v spomin na pokojnega cesarja, pod katerim je njegov oče služil kot častnik v cesarski vojski. Namesto datuma smrti je Cerkev za cesarjev god izbrala dan v njegovem življenju, ki je tlakoval njegovo pot v svetništvo: poročni dan. Pred leti se je začel tudi postopek za kanonizacijo cesarice Cite (1892–1989) v francoski škofiji Le Mans.
Življenjepis kot duhovno branje
Ob 100. obletnici konca 1. svetovne vojne bo naša založba izdala obširen življenjepis cesarskega para, ki sta ga pripravila britanska publicista zakonca Bogle. Avtorja sta skrbno raziskala zgodovinske dokumente, o družini zadnjega avstrijskega cesarja pišeta v okviru pretresljive drame po letu 1914; dokazujeta pa tudi, kako so nacionalisti s svojimi spletkami uničili veliko cesarstvo in tako pripravili prostor uničujočim totalitarizmom. Poseben poudarek namenjata zakonskemu odnosu in družinskemu življenju cesarskega para, zaradi česar se knjiga bere kot napet ljubezensko-pustolovski roman.
O življenju cesarske družine po razpustitvi monarhije morda ne vemo veliko, a tudi to obdobje je poučno. Negotova in mučna pot mladega cesarja v izgnanstvo, ki ga je končala prezgodnja smrt na otoku Madeira leta 1922; dostojanstvenost cesarice Cite, izgnane vdove in matere samohranilke, ki se je v Avstrijo smela vrniti šele po več kot 60 letih; trud prvorojenca Otta, ki se je zavedal odgovornosti svojega rodu pred narodi nekdanjega cesarstva, katerega dedič bi moral postati, in se odkrito boril zoper totalitarne režime ter za močno Evropsko zvezo.
Zgodba zadnjega cesarja in cesarice Avstro-Ogrske je romantična in ganljiva pripoved o pogumu in veri, njen del pa so tudi usodni zgodovinski preobrati, skupaj z razpadom starodavnega imperija.
Knjiga, ki jo je prevedla Irena Modrijan, izide v prvi polovici novembra.
